Tri ure na meji za prazen nič

Besedilo: Marija Volčjak
Kategorija: GG Plus / petek, 12. december 2008 / 06:00

Z Lubnikom med argentinskimi Slovenci (5)

Čile smo zapustili že naslednji dan in se z avtobusom podali čez Ande v Argentino. Kar malce žal mi je bilo, morda se kdaj vrnem, saj je Čile resnično zanimiva dežela. Kot ozek pas se razteza na pacifiški strani Južne Amerike, v dolžini 4.500 kilometrov, na najožjem delu je širok le 25 kilometrov. Vse meje so naravne, zato je v svoji osamljenosti ohranil zanimive posebnosti, šele v času sodobnih komunikacj se odpira v svet. Severno mejo predstavlja puščava Atacama, tam je seveda vroče in suho. Meja z Argentino poteka po razvodju Andov in z letala se v jasnem dnevu dobro vidi, kako zelena je čilenska stran, kamor paficiški vetrovi prinašajo dež. Vrhovi Andov se bleščijo v snegu, na argentinski strani se gola, strma pobočja nadaljujejo v neobljudeno, peščeno pokrajino, vse tja do Mendoze, ki je pravzaprav oaza v puščavi.

Čile na jugu sega tja do Antarktike, kjer ima podobno kot Argentina svoje ozemeljske zahteve. Čile že od leta 1940 zahteva ozemlje, ki se deloma prekriva z britanskim zahtevkom. Argentina zahteva približno milijon in pol kvadratnih metrov ledene celine. Tam je prvo stalno bazo z osebjem postavila že leta 1904, kot prvo na Antarktiki. Zahteva tudi Falklandske otoke (Malvine), Južno Georgio in Južne Sandwicheve otoke. Najbolj boleča je zahteva po Falklandih, pri katerih argentinske oblasti 26 let po izgubljeni vojni ne odstopajo od suverenosti. Falklandska vlada bo z novo ustavo, ki bo začela veljati s prihodnjim letom, dobila več pristojnosti, vendar ostaja trdno pod britansko oblastjo. Strasti se zato spet razvnemajo.

Zaradi otočkov na jugu celine sta si bila pred tridesetimi leti v laseh tudi Čile in Argentina, prišlo je skoraj do vojne, spor je zgladil papež Janez Pavel II. Zasnežena in ledena Antarktika postaja vse bolj vabljiva za turiste, pred kratkim je tam obtičala luksuzna turistična ladja, ki je z nafto onesnažila ledeno morje. Turisti torej osvajajo zadnje nedotaknjene kotičke zemlje, a takšna potovanja so še draga, zato še niso množična.

Ledena Antarktika mi je rojila po glavi, ko smo na vrhu prelaza čez Ande na ledeno mrzlem vetru skoraj tri ure čakali na prehod meje. Pot čez Ande zaradi čudovitih razgledov sicer predstavlja posebno doživetje. Prelaz se nahaja na 3.800 metrov nadmorske višine, medtem ko je Santiago 650 metrov nad morjem, Mendoza pa 750 metrov. Cesta se zato hitro vpenja, bolje rečeno vse bolj zvija, najbolj slikoviti so "polži". Ustavimo se in opazujemo prometno žilo, ki je polna tovornjakov s prikolicami, vmes je nekaj turističnih avtobusov, osebnih avtomobilov skoraj ni. Na najtežje prehodnih delih so zgradili tunele, kar petnajst smo jih našteli. Najnovejši je pot skrajšal celo za dve uri. Najdaljši tunel je na vrhu prelaza, na meji, dolg je kar tri kilometre, zgrajen je bil leta 1978, prehod je znižal na 3.200 metrov nadmorske višine.

Tovornjakov na meji ni potrebno ustavljati, stojijo pa turistični avtobusi, sedmi smo v vrsti, zapustiti moramo avtobus in peš prečkati mejo. Mejni uslužbenci so neverjetno počasni, še na misel jim ne pride, da nas na ledeno mrzlem vetru zebe in da se nimamo kam dati. Ob mejnem prehodu je le nekaj ptičjim strašilom podobnih kolib s hrano in pijačo. Skoraj tri ure smo čakali na prazen nič, saj nas policaji in cariniki niso niti pregledali kaj dosti. Pomembno je bilo le, da smo pridno čakali in čakali, da je država opravila svoje. Čemu vse to? Matjaž in Marjan sta le zamahnila z roko: ah, birokracija. Zdela se jima je samoumevna, kakor se nam je zdela v bivši Jugi. Odkar smo v Evropski uniji, smo zelo hitro pozabili na takšne stvari, saj se nam odprte meje zdijo samoumevne. Ljudje se na dobre stvari pač hitro navadimo.