Miklavž, prnes mi kej!

Danes je zadnji dan, da pišemo svetemu Miklavžu, nocoj bo nosil. Enim tri kepe zlata, drugim tri jabolka in tri orehe, tretjim nič. Sicer pa lahko vso reč tudi obrnemo in se vprašamo, kaj bomo to pot podarili - in ne le, kaj bomo dobili ...

Nekoč sem nekje že napisal, kakšno srečo sem imel v otroških letih. Doma mi je nosil dedek Mraz, vsako leto nekaj več, pri starih mamah in eni od tet pa mi je v peharju nekaj prinesel tudi sveti Miklavž: jabolka, orehe, suhe fige, rožiče, bonbone, čokolad(ic)o, tudi prve pomaranče in obveznega parkeljna. Tako je bilo v letih okrog 1960. Pa poglejmo, kaj je nosil še prej, v davnih časih. »Legenda ga predstavlja kot velikega čudodelnika in mogočnega zavetnika. Tako beremo, da je tri hčere siromašnega moža rešil sramotne usode, ko jim je ponoči porinil skozi okno tri kepe zlata in jim tako priskrbel potrebno doto. Odtod nemara izhaja šega, da otrokom ponoči prinaša darov v nastavljene posode, odtod tudi tri jabolka, ki jih na podobah nosi s seboj in so pravzaprav tri kepe zlata, le da jih je ljudska domišljija spremenila po svoje; rdeča jabolka sodijo zato – z orehi vred – med obvezne darove, ki jih dobri svetnik prinaša pridnim otrokom v noči od 5. na 6. december …« Tako ga je opisal Niko Kuret v Prazničnem letu Slovencev.

Jože Dolenc, v Železnikih rojeni nekdanji urednik Mohorjeve družbe, pa ga v lepih besedah naslika v Letu svetnikov. »Miklavž, kakor pri nas navadno imenujemo sv. Nikolaja, je gotovo eden najbolj priljubljenih svetnikov. S posebnim veseljem ga pričakujejo otroci, ko na večer pred svojim godom hodi okrog in jim prinaša darove – pridne nagrajuje, poredne pa prepusti kaznim svojih spremljevalcev, parkeljnov. Podoba tega prikupnega svetnika je v nas tako močno živa že od otroških let, bolj kakor podoba malokaterega drugega svetnika. Nič neprijaznega, mrkega, togega, tujega ni na njem. Ljubezen do bližnjega in bratovska pomoč, lastnosti, ki ju kaj radi občutimo kot nadležno dolžnost, sta pri sv. Miklavžu nekaj tako samo po sebi razumljivega, da ganeta še tako trdo srce in ga pridobita za dobro … Ne zahodni Božiček ne sibirski dedek Mraz ga nista izpodrinila pri ljudstvu, ki je ohranilo ljubezen do tega svetnika, pomočnika v stiski in čudodelnika.«

Ja, ta Miklavž je res dober! Pomislite, kako bi ga bil v teh časih vedno hujše finančne krize vesel vsak, ki bi mu v svoji noči prinesel kepo ali vsaj kepico zlata – namesto raznih ničvrednih »vrednostnih« papirjev. Vendar bo takih srečnežev v vsem vesoljnem svetu gotovo le malo. Po drugi strani pa si ne predstavljam, da bi bili naši današnji otroci veseli, če bi jim v pehar natresel le jabolk in orehov. Bog ne daj, saj bi ga prekleli, če bi jim prinesel le to, tudi če bi jim nekdo razložil, da to pravzaprav niso navadna jabolka, temveč metafore za kepe zlata. Ljudje pač ne živimo od metafor (razen pesnikov), bolj smo dovzetni za konkretne reči in prav zanimivo bi bilo vedeti, kaj vse prinaša otrokom danes? Meni najbližja oseba ženskega spola je bila najbolj vesela, ko ji je svoj čas prinesel lego kocke.

Sicer pa ne gre le za Miklavža, ki slej ko prej obdaruje predvsem otroke. Bliža se tudi čas splošnega obdarovanja, tradicionalno povezan z božičnimi in novoletnimi prazniki. Takrat se v vlogi Miklavža in otrok znajdemo vsi, ko darujemo in hkrati pričakujemo, da bomo sami obdarovani. V tem pisanju nam gre predvsem za kulturo obdarovanja. V njej se po eni strani izraža naš osebna kultura, po drugi pa duh časa oziroma materialne razmere, v katerih živimo. Mnogim nekaj pomenijo le draga darila, nekateri znajo tudi z bolj skromnimi narediti lepo gesto. So tudi taki, ki odločno zatrjujejo, da jim vse to nič ne pomeni, a se bojim, da gre v večini takih primerov le za pomanjkanje osebne kulture ali lenobo. Delodajalcem, ki svoje zaposlene obdarujejo z božičnico ali trinajsto (najsrečnejšo) plačo, bo letos prav prišel izgovor (ali dejstvo), da »je kriza« in je treba ta način obdarovanja znižati ali celo ukiniti. Kakorkoli že: tudi če bo vse skupaj bolj skromno, mora kultura obdarovanja ostati.

To kulturo lahko rešujemo in dvigamo tudi tako, da se – ne glede na to, katere od darov pričakujemo in koliko jih bomo dejansko dobili – vprašamo, kaj in kako lahko sami podarimo. Kepe zlata bomo le težko, jabolka in orehi so, čeprav veljajo za zdravo hrano, premalo. Kaj pa, če bi svojim najbližjim podarili kos ali vsaj košček – kulture?! Dobro ali vsaj lepo knjigo, vstopnice za skupni obisk gledališke predstave ali koncerta, povabilo na izlet, med katerim bi skupaj obiskali ta ali oni muzej … Kdor more, pa lahko daruje tudi umetniško sliko, grafiko, kip(ec) ali vsaj devedejko z dobrim filmom. Še boljše pa bo, če zmore kdo kaj od tega sam narediti – napisati, zapeti, zaigrati, naslikati, posneti … Skratka: čas obdarovanja je blizu, potrudimo se, bodimo skromni, vendar domiselni.