Moj stari oče Luka
Stopinje skozi preteklost
V nadaljevanju pa lahko berete Franckine spomine na očeta Luka.
Oče Luka je zelo rad nagovarjal ženske, otroci so vse slišali, nikoli pa niso vedeli, ali jih nagovarja zares ali za hec, zlasti še, ker so mu te rade kaj ostrega zabrusile nazaj.
O tem, kakšna je bila njena življenjska pot po tistem, ko je morala iti služit, pa je povedala:
»Najprej so me poslali k Jesenku v Goli vrh. Bila sem zelo nesrečna, morala sem paziti ovce, že zjutraj ob sedmih sem jih gnala na pašo, imela sem slabe čeveljčke, pa sprane nogavice, zmeraj sem se ovijala v jakno pokojne mame. Spala sem na slamnati plevnici, gledala sem skozi streho, na kateri je bila razpokana opeka. Nenehno me je zeblo. Zjutraj smo jedli medlo, potem pa so nas že nagnali k poslu. Spominjam se nekega starčka, bolehnega, ki so ga imeli pri hiši, bil je edini, ki je bil prijazen do mene. Vsako jutro mi je rekel: »Ane, žalostna si, pa mamo si izgubila?«
Zdržala sem le kakšne tri mesece, v šolo so me bolj poredko pošiljali, brigalo je koga, ali znam pisati ali ne. Ko sem po treh mesecih ušla domov, me je oče hudo natepel. Še danes se mi pozna brazgotina zadaj na temenu, kost se mi ni nikoli prav zarasla. Sestra Micka me je morala odpeljati nazaj. Kakšne slabe abarnke sem imela, pa švoh čeveljčke! Oče me je v svoji ihti tudi pozneje večkrat natepel, padlo je, kamor je padlo, najraje je mlatil z grabljami, ki so visele v veži.
Ko sem od Jesenka ušla drugič, sem šla po drugi poti, ne takoj domov. Ustavila sem se pri Trohovem mlinu, na sebi sem imela ene hlačke z loputnkom, pa tresla sem se od strahu. Preden sem potrkala na vrata, sem stisnila k sebi mamino ruto, v kateri sem imela vse svoje premoženje.
»Ja, kod pa ti hodiš?« je rekla Marjanca iz mlina, zelo pobožna je bila, vsak dan je hodila v cerkev. Zelo sem se ji smilila in takoj mi je želela pomagati. Dala mi je jesti, potem pa me je prijela za roko in me peljala k Podgoznku. Še danes se spominjam, da sva prebredli nek potok, čevlje sem nosila v rokah, pot je bila zelo slaba, hiše pa ni in ni bilo videti. Bog jim daj dobro na onem svetu! Marjanca stopi v hišo, potem se prikaže gospodinja, še danes sem jim hvaležna, ker so bili tako dobri z menoj. Ostala sem več let, ki so bila zelo lepa. V mlinu sem gonila gepl, kajti šele čez čas so naštimali junce, da so opravljali to delo.
Ob nedeljah smo hodili k maši, tudi v Žiri. Ko sem prvič prišla domov, me je oče spet nagnal, ker je mislil, da sem ušla.
Pri 14 letih sem dobila svoje stvari, nihče mi ni nič povedal, enkrat sem prišla ravno domov na obisk, pa me je lulat tiščalo, šla sem v štalo, počepnem, nič me ni bolelo, pa vidim kri, o groza. Zmeraj sem hodila v štalo, na stranišče se nisem upala iti, ker je bilo zmeraj popackano. Čez nekaj let so potem naredili za svinjakom novega, ki je bil lepši.
Ko hočem potegniti hlačke gor, vidim rdeč flek. O, Marija, kaj je sedaj z menoj, a bom umrla, ali kaj. Tresem se kot šiba na vodi, pa pride mačeha, stečem k njej, jokala sem, ona me prime za roko in mi reče, nič se ne sekiraj, nič ne bo hudega, to ima vsaka punca. Zelo potiho je govorila, kot bi ji bilo nerodno.
Moje življenje se je čudno pletlo, dobila sem delo v tovarni na Trati, nato v Kranju v Jugobruni, pa v Zagorju. Nekaj časa sem delala tudi v gostilni … Eh, nič kaj prida življenje, ti rečem. Težka mladost mi je kot mlinski kamen visela za vratom …«
Že pred 2. sv. vojno pa sta z možem Otkom odšla v Zagorje, kamor je Francka leta 1946, takoj ko je brat Jože prišel iz ruskega ujetništva, zvabila tudi njega. Nekaj časa so živeli skupaj, pozneje pa se je Jože poročil, si sezidal hišo in odšel na svoje.