Kapitalna Kranjska knjiga

Po Ljubljanski, Mariborski, Tržaški, Celjski, Celovški, Ptujski in Novomeški je zdaj pri Slovenski matici izšla še imenitna Kranjska knjiga, zbirka kranjskih pesmi, zgodb in pričevanj, ki jih je izbral in uredil profesor France Pibernik, letošnji 80-letnik.

Slovenska matica v Ljubljani je najstarejša še delujoča slovenska založba (od 1864) in vsako leto izda vrsto nacionalno pomembnih knjig. V eni od svojih zbirk že več let predstavlja največja slovenska mesta – z izbranimi besedili in slikovnim gradivom. Nalogo »selektorja« založba zaupa izbranim urednikom, ki so tudi po svojem rodu ali bivališču povezani z zadevnimi mesti. Ljubljana je tako pripadla Andreju Inkretu, Maribor Andreju Brvarju, Trst Mariji Pirjevec, Celje Brunu Hartmanu, Celovec Reginaldu Vosperniku, Ptuj Alešu Štegru, Novo mesto Milčku Komelju, Kranj pa – Francetu Piberniku. Ta je izbral in uredil za 466 strani kranjskih pesmi, zgodb in pričevanj 71 avtorjev, slikovno gradivo (24 samostojnih listov) pa je odbral in razložil Damir Globočnik, umetnostni zgodovinar.

Temeljno dejstvo, iz katerega je izhajal, za urednika ni bilo spodbudno. »Sestavljavec knjige o Kranju, ki naj bi predstavila mesto predvsem skozi njegove pesniške in pripovedne upodobitve, je v veliki zadregi ob dejstvu, da Kranj pravzaprav ne premore nobenega dominantnega avtorja, ki bi bil v to mesto zasidran po svojem rojstvu in hkrati po svoji zavezanosti temeljnega ustvarjalnega opusa. Dvoje razlogov je mogoče navesti: da je bilo mesto tako skromno, da s svojim duhovnim zajetjem ni dalo velikega peresa, ali da je bližina Ljubljane pritegnila morebitne potenciale. Hkrati je treba dodati, da pa je bil Kranj v preteklosti igral vlogo prehodnega kraja, v katerem so se posamezni književniki občasno in za krajši čas vsaj službeno ustavili in pustili naselju opaznejšo ali manj opaznejšo literarno sled. To velja v prvi vrsti za Ivana Preglja, za katerega je pomenilo več kot desetletno bivanje v Kranju enega ustvarjalnih vrhov. Nekaj sledov so tu pustili Janez Mencinger, Ivan Tavčar, Josip Vošnjak, Ivo Šorli, Gustav Strniša in Miško Kranjec, v novejšem obdobju je mesto s svojo urbanistično razčlenjenostjo dalo podlago nekaterim značilnim pripovednim besedilom Rudija Šelige.« Pibernika v diagnosticiranju pomanjkanja velikega kranjskega avtorja dopolni tudi slovenist dr. Miran Hladnik v svojem eseju Luteranci, rokovnjači in pesniki: »Skozi Prešernovo in Jenkovo biografijo se je Kranj zapisal v slovensko literarno zavest kot prostor pesnikove smrti … Tudi najvidnejši sodobni roman s kranjskim dogajališčem, Šeligov Triptih Agate Schwarzkobler, mestu ne odvzema bremena negativnega prostora.«

No, ko človek lista in prebira Kranjsko knjigo, naleti na razne vrste pisanja, ki domnevo o Kranju kot »negativnem prostoru« potrjujejo ali zanikajo. Celotni vtis na koncu pa je izrazito pozitiven. Prešeren, ki je prišel v Kranj se pravdat, kvantat in umret, ga v Krstu izbere za kraj Valjhunovega vdora na Kranjsko: »al' preveliko trumo je čez Dravo / po Kokri doli v Kranj Valjhun pripodil«. Nadvse spodbudno doživlja pesnik Sorškega polja Savo, ki z glasnim šumom pridere iz višav v nižave in mu govori: »Mladi fant iz zdrave, / iz strani gorate, / grem na južne kraje, / grem med tvoje brate.« Pesnik pa odpoje: »Tak s šumečim glasom / bistri val mi pravi. / Dam mu sporočilo: / 'Srčno jih pozdravi!'« (Jenko, Obrazi, XII) Ne zamerite, ampak prav spodbudno je danes prebrati kaj iz časov, ko so bili južni bratje tudi na Gorenjskem še gor vzeti. Spet drugače doživlja svoje mesto pesnik Klemen Pisk v pesmi Kranj. »Videl sem Margaret Thatcher, kako je / prižgala svečo v Prešernovem gaju, / Galileo Galilei pa je z vodovodnega stolpa / metal gumijaste žogice proti sivim blokom; / tam so sedeli trije narkomani in na žlički / raztapljali heroin.« Res, negativno je tu, a so tudi drže in besede, ki pomagajo. »V cerkvi svetega Kancijana sem molil in prosil / odpuščanja, prosil za mesto, da ga ne bi / prevzela moč hudobca in bi se nad njim ne zgrinjalo / prekletstvo. Odhajal sem – in vsa ta ljubezen, / sem pomislil, ki odhaja iz mene, se steka / v presečni množici samote, poraza in teme.«

V knjigi beremo tudi vedra pričevanja iz najtežjih časov. Eno takih je zapisal Igor Slavec, nekdanji direktor Gorenjskega glasa, v odlomku o prisilnem naboru v nemško vojsko (Peščeno zrno v viharju). »Na sam Prešernov dan smo imeli nabor. Nagi smo stali pred naborno komisijo. Ljudje v uniformi in civilu so nas ogledovali z vseh strani; moral sem globoko dihati, pregledovati neke pisane podobice, da bi ugotovili, ali sem slep za barve, pregledali so tudi mojo dioptrijo, s paličico so mi dvignili najsvetejše, nato sem se moral še globoko prikloniti, da mi je zdravnik pogledal še 'zadnjo plat', nakar so me potrdili, da sem primeren za vojaško službo pri topničarjih.« In tako naprej. Izbranih avtorjev besedil je veliko in jih tu vseh ne moremo imenovati. Raje povabimo k branju s sklepnimi besedami urednika: »Zavedam se, da je marsikaj ostalo zunaj pričujočega izbora, res pa je tudi, da se je marsikaj izgubilo v burnih prelomnih časih, ki so nepreklicno za nami. A tisto, kar je ostalo, naj priča o mestu iz davnine, o mestu na pomolu, ki se je do današnjih dni široko razprlo po bližnji okolici …«