Čilenci spoštujejo Indijance

Z Lubnikom med argentinskimi Slovenci (3)

Polet v Južno Ameriko je trajal kar štirinajst ur. Preleteli nismo samo Atlantika, temveč tudi Argentino in pristali na pacifiški strani, v Santiagu, prestolnici Čila.

Ob pristanku so me spremljali mešani občutki, saj mi je spomin priklical 11. september 1973, ko je vojaška hunta v Čilu strmoglavila socialističnega predsednika Salvadora Allendeja. Na ulice so pridrveli tanki, Allendeja so našli mrtvega, izginilo je več kot tri tisoč ljudi, več kot tisoč brez sledi, z letal so jih metali v ocean ... Dogodki izpred petintridesetih let so mi ostali v spominu zaradi pretresljivega predavanja profesorja politične zgodovine in antropologije dr. Staneta Južniča, Allendejevega osebnega prijatelja. Lahko bi rekli, da je profesor zgodovino predaval "v živo".

Vojaški diktator Augusto Pinochet je v Čilu vladal do leta 1990. Kako je danes? Sedaj imajo predsednico Michelle Bachelet, ki predstavlja zasuk v levo, v zadnjih letih značilen za vso Južno Ameriko. Na ulicah 6,5-milijonskega Santiaga je živahno, ljudje so sproščeni, parki polni mladine, ležijo po travi, mladi pari se objemajo in poljubljajo. Avtomobili so dokaj dobri, na turističnih točkah ne manjka beračev, nekateri si zelo domiselno predstavljajo svojo bedo. Z angleščino si kaj prida ne moreš pomagati, saj pod ameriškim južnim soncem kraljuje španščina. Američanov ne marajo, kar povedo že s tem, da ne razumejo niti najbolj preproste angleške besede. Prav tako "ne razumejo" vprašanj o nekdanji vojaški diktaturi, tudi naša vodička Rosa Maria je kratka: Allende je pokazal, da so tudi reveži nekaj vredni, nekateri še vedno prisegajo nanj, kakor drugi še vedno na Pinocehta. Čilenski narod je torej še vedno razdeljen.

Santiago leži na pol poti med Andi in oceanom, v kotlini, vetrov ni, zato je zrak umazan. Čilenska prestolnica sodi med sedem najbolj onesnaženih mest na svetu; je celo na drugem mestu, takoj za mehiško prestolnico Mexico city. Bogataši zato ne živijo več v mestu, umaknili so se ob vznožje Andov, kjer imajo vse udobje, tudi svoja helikopterska pristajališča. Santiago je pomembno prometno izhodišče za pot čez Ande v Argentino, čez 3.200 metrov visoki prelaz (višji kot Triglav!). Tudi naš cilj je bila Mendoza na argentinski strani, avtobus se je vključil v nepregledno kolono tovornjakov. Prelaz je bil pomemben že pred prihodom Špancev, saj so ga uporabljali Indijanci. Na obeh straneh Andov so živeli Mapuči (ljudje zemlje), na čilenski strani jih še danes spoštujejo in Čilenci so mešanci Indijancev in Špancev. V Argentini so bolj ob strani.