Proti toku

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Sobota, 14. julija

Tam, kjer sem včerajšnji dan končala, sem današnjega začela. V Kolpi. V primerjavi z večerom je bilo jutro precej bolj sveže, a še vedno prijetno toplo. Plavala sem proti toku, kar sem v življenju pravzaprav vedno hote ali nehote počela, in se trudila premagati moč tekoče, na posameznih mestih tudi deroče reke. Razmišljala sem, premagati bolezen je kot premagati deročo reko. Za oboje sta potrebna volja in moč; telesna in duševna.

Kot obsedena sem plavala po reki navzgor. Za cilj sem si izbrala skalo, ki je sredi struge kljubovala deroči vodi. Skala je bila čedalje bliže, dokler se je nisem končno dotaknila najprej s prsti, potem pa sem se je z vso močjo oklenila. Podobno kot skale sem se oklenila življenja in še dolga leta ga ne mislim izpustiti. Trdo sklenem: prej me bodo izpustile rakove klešče, kot bom jaz iz rok spustila svoje življenje. Pri tem računam na svojo Usodo ter na neizčrpno moč in ljubezen v sebi. Ljubezen do sebe, do svojih najdražjih in do življenja na sploh.

Spustila sem skalo in se prepustila vodnemu toku. Na kraju, kjer sva z Andrejem včeraj postavila šotor, je bila Kolpa kot ukročena trmoglavka in z lahkoto sem zaplavala k bregu.

Samovšečnost gor ali dol, vsekakor sem s seboj nadvse zadovoljna. In samo tisti, ki je zadovoljen sam s seboj, je lahko zadovoljen z drugimi. Enako je z ljubeznijo; samo tisti, ki ljubi sebe, lahko ljubi drugega. Vse drugo je laž. Privid. Takšna je vsaj moja življenjska filozofija.

Medtem ko se Andrej v gostilni, h kateri spada tudi prostor za kampiranje, masti s pečenim odojkom, ležim na zložljivi postelji ob Kolpi, jem sadje in preko razuma Louise L. Hay razmišljam o življenju: »Poleg zakona težnosti obstajajo še številni drugi fizikalni zakoni, in reči moram, da jih v glavnem ne razumem. Ostajajo duhovni zakoni, kot je zakon vzroka in posledice: kar daš, se ti povrne. Obstaja tudi zakon uma. Ne vem, kako deluje, tako kot ne vem, kako deluje elektrika. Vem le to, da se prižge luč, ko pritisnem na stikalo.

Prepričana sem, da misel, ki jo mislimo, ali besedo ali stavek, ki ju izrečemo, nekako zasejemo v zakon uma, vrnejo pa se nam v obliki izkustva.

Začenjamo spoznavati povezavo med miselnim in telesnim. Začenjamo razumevati, kako deluje um in da so naše misli ustvarjalne. Misli zelo hitro brzijo skozi um, tako da jih je na začetku težko oblikovati. Usta, po drugi strani, so precej bolj počasna. Če torej lahko začnemo paziti in izbirati, kaj govorimo, tako da poslušamo, kaj rečemo, in si ne dovolimo izgovarjati negativnih stvari, lahko začnemo oblikovati tudi svoje misli.

V izrečenih besedah je neznanska moč, in mnogi se ne zavedajo, kako zelo pomembne so. Sprejmimo dejstvo, da so besede temelj vsega, kar nenehno ustvarjamo v svojih življenjih. /…/ Izbiri besed posvečamo zelo malo pozornosti. Pravzaprav večina med nami govori negativno.« (Se nadaljuje.)