Iz starih časov: Naš literarni Kolumb

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 24. november 2008 / 06:00

»Pokažite mi moža, ki bi bil bolj vreden spomenika od Primoža Trubarja? Ali ne živi še vedno v vsaki slovenski knjigi, dasi je že zginil zadnji njegov pepel v tuji zemlji? Ali ni še dandanes učitelj slovenskemu narodu z vsako tiskano knjigo? Pretekla so stoletja in stoletja, kar je preminil, ali še danes je Primož Trubar s slovensko knjigo najvišji dobrotnik našega ljudstva! Temu dobrotniku veljaj spomenik, katerega bo mojster Berneker vdihnil v kamen! V slavo bo Trubarju, ali v čast bode vsem tistim, ki so darovali svoje doneske, in posebno mestni občini ljubljanski, ki je odstopila svet, da se more postaviti kamen možu, ki je za domovino prezaslužen!« Tako je Tavčar nadaljeval svoj govor ob polaganju temeljnega kamna za Trubarjev spomenik. In sklenil: »Naj torej kriče! Spomenik bo vendar stal! Kričanje ima svoj izvir v krivici, spomenik ta pa bode postavljen na temelj pravice! In ker za Primoža Trubarja ne zahtevamo drugega nego pravico, morali smo mu postaviti spomenik, ki naj pričuje o naši pravičnosti, o naši hvaležnosti in o naši ljubezni in ki naj te naše lastnosti prenaša tudi na pozne potomce, da bo šele z zadnjim Slovencem zatonil spomin na vrlega moža – Primoža Trubarja!«

Govoril in ropotal je torej Tavčar, do dejanske postavitve spomenika pa je prišlo (kot smo videli že v enem prejšnjih zapisov), ker si je zanj prizadeval in denar oskrbel župan Hribar. Tistega dne se je v Ljubljani začel kongres slovanskih časnikarjev, sledila je slavnostna akademija ob 400-letnici Trubarjevega rojstva, vrhunec pa je bilko polaganje temeljnega kamna v Bleiweisovem parku, ob stiku Tivolskega drevoreda in Bleiweisove (danes Prešernove) ceste. Za Tavčarjem so Trubarja slavili še zastopniki vseh slovanskih narodnosti. Pred tem dejanjem pa je Slovenski narod na prvi strani trikrat objavil »poziv« k udeležbi na tem dogodku. »Slovenci! Dne 8. septembra se v Ljubljani slovesno položi temeljni kamen spomeniku Primoža Trubarja, našega literarnega Kolumba. V tem spomeniku naj se povrne med nas on, ki ga je nekoč pregnala nehvaležna domovina. Našim skromnim razmeram primeren bo ta spomenik, in letos, ko poteka štiristoletnica Trubarjevega rojstva, bi bil najprimernejši čas, da mu postavimo ta simbol narodove ljubezni in hvaležnosti. Ker pa so nepremostljive zapreke onemogočile, da bi že letos vstala pred nas izpod kiparjeve roke Trubarjeva podoba, se ga hočemo v tem prazničnem letu hvaležno spomniti ravno ob priliki, ko bodo bivali med nami glasniki slovanske kulture, slovanski časnikarji. Ko se bode tako pred vsem slovanskim svetom položil temeljni kamen Trubarjevega spomenika, naj se hvaležno spomni vsak Slovenec njega, ki je položil temeljni kamen našemu slovstvu. Vsaka zavedna Slovenka in vsak zavedni Slovenec ter sleherno narodno društvo dokumentira s svojo navzočnostjo pri slovesnem polaganju temeljnega kamna, da vemo ceniti in da smo vredni kulturnega dela, ki je imelo v Trubarju svoj izvor.« Tudi ta poziv je podpisal Tavčar, kot predsednik Društva slovenskih književnikov in časnikarjev in predsednik pripravljalnega odbora za postavitev Trubarjeva spomenika.