Moj stari oče Luka

Stopinje skozi preteklost

Francka Lazar-hči iz prvega zakona

Rojena je bila 2. januarja leta 1916. Če jo kdo še danes vpraša po letih, modro molči.

»Kaj pa koga brigajo moja leta,« se rada jezi.

Vsak je toliko star, kot se počuti. Zlasti ne mara, da jo sprašujejo moški, neolikaneži, kaj si upajo, nenehno robanti.

Tudi ona mi je večkrat zatrdila, da Kraljeva Franca /mačeha/ do otrok iz prvega zakona ni bila grda.

Najbolj pa ji je ostal v spominu trenutek, ko je, takoj po materini smrti, v vežo pri Pivku stopil Kržetov Tine, da bo s seboj odnesel Milko, ki je bila stara komaj šest mesecev. Luku je položil roko na ramo, pa mu rekel: »Veš, mi bomo punčko kar vzeli, z ženo jo bova dobro vzgojila.«

Bilo mi je okoli deset let, ko je umrla mama, pripoveduje s še zmeraj jasnim in čvrstim glasom.

»Micka je že šla služit k Mausarju, doma je bilo sicer dela dovolj, vendar zaslužka niti za birtah.

Oče je bil tisti čas, ko je bil brez žene, še bolj siten, velikokrat je jamral, češ zakaj je mene doletela ta nesreča, pa tako je bila pridna.

Tudi prva Pivkovca, moja mama, se je imenovala Francka, bila je fletna, zelo razgledana, žal ji je usoda namenila veliko rojevanja, pa bolj malo veselja v življenju,« niza spomine.

Največ so se zadrževali v hiši. Po veži je bil beton, ki se je kar lepil na podplate, saj so bili otroci bosi celo do prve slane. Ležali so na zgornji veži, Francka in Rozi skupaj, Micka pa pri nogah.

Hlapcev in dekel niso nikoli imeli. Zmeraj je bilo pri hiši dovolj otrok, ki se jih je dalo koristno porabiti.

»Spominjam se, da je našo mačeho velikokrat obiskovala njena sestra Slavka, dokler se ta ni oženila k Svetemu Urbanu v Gorenji vasi. Bila je dobrega srca in ko nas je pogledala, je zmajala z glavo in rekla ubogi otroci.«

Kakšno leto pred 1. svetovno vojno je Luka nabavil stroje za izdelovanje opeke. Na vrata je celo nabil napis, na katerem je pisalo »Ziegel maister-Luka Lazar«.

Tisti otroci, ki so bili slučajno doma, so morali pomagati pri delu od jutra do večera. Pri hiši niso trpeli lenuhov. V hlevu so, poleg krav, zmeraj imeli tudi junca in konja, ki ju je Luka včasih vpregel skupaj. Poleg krav so redno gojili še več prašičev. Daleč naokoli so kmetje vedeli, da so imeli pri Pivku zelo plodno prašičko in vsakič, ko se je bukala, so jo odpeljali k Jerebcu na Dobračevo, k prašiču.

Bili so naročeni na Domoljuba. Ko se jih je več nabralo na kupu, so jih otroci razrezali na štiklčke, da so si potem v stranišču z njimi rit brisali.

V hiši so imeli šutke, mladiče, da so se greli, gospodinji (najprej prva žena, potem pa še druga) sta jih pa rihtali.

Moja sogovornica, po pol teta, se spominja špranj, ki so zevale za klopjo.

Golazen, ki se je skrivala v njih, so odpodili tako, da so vanje zlivali krop, nato pa so poklicali Glažarja, da je pomagal, vsaj za nekaj časa, iztrebiti ščurke.

Pozimi so otroci spali kar na peči, pazili so drug na drugega, kolikor so se le lahko, nemalokrat pa se je zgodilo, da so najmlajši kar v samih srajčkah ušli v sneg in se prehladili.