Pospravil sem po arhivu

Aleksander Mežek, ki je v torek praznoval svoj 60. rojstni dan, je v filmu Izza zavese obeležil tudi več kot 40 let svoje glasbene kariere in prijateljstva z glasbeno zvezdo Cliffom Richardom.

V studiu sedita dva glasbenika. Znana obraza. »Eno pesem si zamudil. Ne vem, če se spomniš pesmi iz leta 1980, enega mojih hitov v Sloveniji. Posnel sem jo za radio Luksemburg in jo navdušen prinesel na tvoje snemanje …,« slovenska glasbena legenda Aleksander Mežek razlaga prijatelju iz Londona, glasbenemu zvezdniku Cliffu Richardu. V roke vzame kitaro im mu zapoje I can try to forgive, But I'll never forget … oziroma kot se poje v slovenščini Razpuščeni lasje, skrit obraz med dlani … podpisanemu najljubšo Mežkovo pesem Julija. Cliff pravi, da mu je bila pesem všeč, Sašo pa zakaj, da je ni posnel, da bi bila odlična pesem zanj… Gre za izseček iz filma Izza zavese, s podnaslovom Aleksander Mežek in sir Cliff Richard v pogovoru, ki smo ga premierno videli prejšnji teden na prireditvi v Festivalni dvorani, jutri, v soboto, 22. novembra, ob 23. uri pa ga bodo predvajali na 2. programu TV Slovenija.

»Zakaj sem si izbral za sogovornika skozi film o mojih glasbenih letih v Londonu prav Cliffa? Bil je zelo pomemben na začetku moje kariere, hkrati pa ni običajno, da se zvezdnik njegovega formata zavzame za nekega fanta s kitaro z Balkana. Očitno je nekaj slišal v moji glasbi, kar se mu je zdelo vredno podpreti. Bil je tudi producent ene moje male plošče. Odprl mi je prva vrata, naprej sem potem odpiral sam,« je povedal Mežek in dodal, da se je v teh letih nabralo toliko različnega slikovnega in video gradiva, da je bilo vsekakor smiselno iz tega narediti film. Slovenska plat njegove kariere nam je Slovencem dobro znana, angleška pa precej manj.

Mežek je ob sebi zbral tri mlade avtorje, snemalca Aljošo Korenčana, montažerja Hieronima Vilarja in režiserja Miho Knifica, ki je povedal: »Ko smo posneli intervju s Cliffom, sem se odločil, da sprejmem Mežkovo ponudbo za dokumentarni film. Skozi njun pogovor je namreč gora materiala, ki jo je prinesel, dobila neki povezovalni člen. Hkrati pa navdušuje, da je tako znan glasbenik, kot je Cliff, govoril brez dlake na jeziku in dal nekaj izjav, o katerih bi angleški mediji pisali zgodbe … Zagotovo v nobenem talk showu ne bi povedal, da je bil Elvis leta 1976 predebel, da bi se slikal z njim in da so operni pevci atleti, rokerji pa umetniki.« Režiser je tako pogovor, ki vseskozi deluje prijetno in sproščeno, kot je to med pravimi prijatelji, dopolnjeval z različnimi dokumentarnimi posnetki s koncertov, televizijskih oddaj, fotografijami iz studijskih snemanj in podobno. Prav impresivno deluje posnetek, na katerem Mežek igra pred kakimi 30 tisoč ljudmi, ki jih je uro ali dve za njim z istega odra navduševala skupina U2. »Že na začetku sodelovanja sem rekel, Sašo, vedeti moraš, da te ljudje ne vidijo takega, kot se vidiš v ogledalu,« kar je pomenilo, da za dober film potrebujemo tudi neko mero ustvarjalne svobode. V našem filmu je Cliff brez maske in tudi Sašo je pustil, da je šla stvar kje tudi mimo z njegove strani sicer vedno skrbno načrtovane javne podobe. Kaj pa smo iz filma tudi izrezali, kot recimo tisto, ko Štefka Kučan poje Sivo pot.

Tisto Sivo pot, skozi katero je Mežkovo delo na področju slovenske glasbe postalo institucija. Mežka poznam kot nekoga, ki je vselej skrbno hranil podatke o svoji glasbeni karieri, od svojega lastnega ustvarjalnega dela do tistega, kar so o njem zapisali in posneli mediji. »Lahko si misliš, da razen mame, doma niso bili ravno navdušeni nad mojim odhodom v Anglijo. Tako sem vedno zbiral »dokaze«, da sem lahko domačim pokazal, da tam gor vendarle počnem pomembne stvari, da nastopam na televizijah, da imam koncerte, da snemam plošče.« V filmu tako vidimo tudi nekatere posnetke, ki jih TV Slovenija v svojih arhivih nima več. »Vesel sem, da se je filma lotila ekipa mladih fantov z Mihom Knificem na čelu. Delo so opravili bolje, kot bi ga Angleži s precej večjim proračunom,« je še povedal Mežek.