Vžgale so stare slovenske pesmi

Z Lubnikom med argentinskimi Slovenci (1)

Bo Lubniku uspela še Argentina? S tem vprašanjem sem pred štirimi leti zaključila podlistek o turneji po Avstraliji. Seveda je uspela, od 17. do 28. oktobra smo vandrali po Južni Ameriki. Vtisi so še sveži in ponujam vam jih v podlistku, ki bo izhajal ob petkih, v Razgledih, na strani, ki bo tako v celoti posvečena Slovencem, ki živijo zunaj meja svoje matične domovine.

V mešanem pevskem zboru Lubnik iz Škofje Loke, ki bo prihodnje leto praznoval tridesetletnico prepevanja, je pred leti vzklila zamisel, da bi slovensko pesem ponesli v svet, med rojake, ki živijo v prekomorskih deželah in zato toliko raje prisluhnejo slovenski pesmi. Pred šestimi leti so prepevali Slovencem v Združenih državah Amerike in Kanadi, pred štirimi leti v Avstraliji in oktobra letos v Argentini. Turneje so poimenovali S pesmijo v svet. Z veseljem sem šla z njimi na pot, saj je pevska družba vselej prijetna. Časnikarsko pa hvaležna, saj je po koncertih obilo priložnosti za pogovore z rojaki. Vsak ima svojo zgodbo, vse so zanimive, med njimi je moč najti tudi bisere.

Kakšna je Argentina? Če je bila Amerika (Združene države Amerike in Kanada) bogata in malce zagledana sama vase, Avstralija suha, ravna in širnih obzorij ter pisana (multikulturna), je Argentina latinsko živahna, prijazna in skromna. Naši rojaki so mi vsi po vrsti pripovedovali, da je Argentina prijazna do vseh priseljencev, da ne dela razlik. "Prilagodili smo se latinskemu načinu življenja, res smo malo bolj glasni, kot ste v Sloveniji, ob snidenju se objemamo in poljubljamo. Naše življenje ni tako bogato, kot je vaše, nimamo vsega, imamo pa veliko otrok in dobro se razumemo z njimi," sta mi v Mendozi pripovedovali Majda in Božena Nemanič, njuni najstniški otroci pa so me pozdravili z objemom in poljubom na desno lice. Vsi po vrsti, ne glede na starost in spol, si ob srečanjih stisnejo roke in poljubijo. Na desno lice, samo enkrat! Moram priznati, da mi je poljubljanje sprva povzročalo malce zadrege, vendar sem se hitro privadila. In priznati moram, da je takšen pozdrav prav sproščujoč, zlasti, ko ti nekoga predstavijo.

Pevski zbor Lubnik, ki ga že deveto leto vodi dirigent Andrej Žagar, je za argentinski koncertni program pripravil predvsem stare slovenske pesmi, ki so najbolj vžgale in mnogim orosile oči. Lubnik je povsod doživel navdušen sprejem, aplavzi so bili dolgi, sledili so seveda dodatki. Najdaljši je bil na Pristavi, v argentinski prestolnici Buenos Aires, kjer je bila ob koncu koncerta vsa dvorana na nogah. Avguštin Vivod, slovenski veleposlanik v Argentini, je po koncertu dejal, da sta takšen aplavz v zadnjih desetih letih požela le Slovenski oktet in oktet Deseti brat.

Navdušen sprejem so doživeli tudi Poljanski orgličarji, skupina je nastala šele pred dvema letoma, vendar je hitro osvojila umetnost igranja na orglice. Sestavljajo jo Valentin Bogataj, Jože Dolenec, Milan Kalan in Anton Krek, ki je tudi umetniški vodja. Slednji trije sodelujejo tudi v ansamblu Suha Špaga v okviru društva Rovtarji. Jože s frajtonarico, Tone s kitaro in Milan z zanimivim inštrumentom škafbasom so po koncertih skrbeli za prijetno razpoloženje.