Sedmica: Pahorjeve sanje

No, pa jo imamo. Novo vladno ekipo namreč.

Da jo bomo prej ali slej dobili, ni bilo nobenega dvoma. Da jo bomo po vseh zapletih (v zapletanju situacije se je izdatno angažiral predsednik DeSUS Karel Erjavec) dobili tako hitro, je pa, roko na srce, pravzaprav presenečenje.

Borut Pahor, mandatar za sestavo vladne ekipe, se hvali, češ da bo njegova ministrska ekipa sposobna premagati vse ovire, ki jo čakajo v prihodnjih letih, saj je menda izbral najboljše med najboljšimi. In še s tem se hvali novoizvoljeni vladni predsednik, da mu je uspelo vlado sestaviti s petimi ženskami in sedmimi nadstrankarskimi ministri. Skratka, kdor verjame Pahorjevi samohvali, verjame, da bo v prihodnjih štirih letih Slovenijo upravljalo sanjsko ministrsko moštvo.

Prav. Iz selektorjevih ust v božja ušesa. Si pa samospevom navkljub drznem dvomiti, da je vse tako sanjsko, kot nas skuša Borut Pahor prepričati. Poglejmo, glede česa imam (resne) pomisleke.

Prvič. Trditev, da bo nova vlada sposobna premagati vse ovire, ki jo v prihodnjih letih čakajo, so navadne prazne marnje, nevredne ranga vladnega predsednika. Tudi ali predvsem zato, ker nihče, niti Borut Pahor, ne ve niti tega, kaj nas čaka jutri, kaj šele, kaj se bo dogodilo čez, denimo, dve leti. Še manj lahko Borut Pahor (ali kdor koli drug) obljublja, da bo to nepredvideno in nenačrtovano neznanko rešil. Kajpada, uspešno.

Drugič. Mandatar naj javnosti razloži, katera merila je uporabil, ko je izbiral najboljše ministrske kandidate med najboljšimi oziroma ko je izbiral svojo sanjsko ekipo. Iskreno me zanima, v čem je, denimo, Majda Širca, kandidatka za ministrico za kulturo, boljša kot Mitja Rotovnik? Sumim, da niti v konkretnem niti v katerem drugem primeru Borut Pahor ni izbiral s pomočjo jasnih vrednostnih meril in po svoji pameti, pač pa po principu močnejšega.

Tretjič. Poleg uporabljenih meril pri izbiri ministrske ekipe bi bila nadvse rada podučena tudi glede tega, v čem je prednost vlade, v kateri bo pet ministric in sedem nestrankarskih kandidatov. Hočem reči, da ženske in nadstrankarski ministri niso sami po sebi porok za uspešno delo vlade in vodenje države. Prej bi rekla, da so sami sebi namen. Še zlasti ob upoštevanju dejstva, da je ministrska funkcija a priori politična. Je pa, vsaj do zdaj, veljalo, da so nadstrankarski oziroma nepolitični oziroma strokovni državni sekretarji, v zvezi s katerimi pa se je Katarina Kresal zagovorila, da so se s koalicijskimi partnerji dogovorili, da LDS »pripada kar pet položajev državnih sekretarjev«. In utemeljeno dvomim, da bo LDS dogovorjenih pet državnih sekretarjev izbrala zunaj svoje politične orbite.

Skratka, mandatarjeva lahkotnost me prej skrbi kot navdušuje. Sploh pa mi vladni predsednik Borut Pahor ne deluje niti tako brezskrbno niti tako suvereno, kot želi javnost prepričati. Nasprotno. Imam vtis, da so novo slovensko vladno ekipo sestavili ljudje, ki delujejo v zakulisju in daleč od oči javnosti in tega vtisa se pri najboljši volji ne morem znebiti. Enako se ne morem znebiti niti občutka, da smo z Borutom Pahorjem in z njegovo vladno ekipo stopili korak nazaj; v čas nekdanjega političnega sistema po meri ljudi, ki se je do srede letošnjega septembra zdel za vedno preživet.