Iz starih časov: Če bi (p)ostali protestanti

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 10. november 2008 / 06:00

Naučiti se brati je bilo med protestanti verska dolžnost, a imelo je tudi širšo korist, ugotavlja Hribar.

Protestantski narodi so v mnogih ozirih prekosili katoliške in pravoslavne. »Splošno znanje čitanja pa seveda ni prišlo v korist samo cerkvenim namenom. Ono je namreč v ljudstvu budilo ne samo veselje do čitanja svetega pisma, temveč poželenje po kakem drugem čtivu in je tako dajalo pobudo za pisanje in izdajanje poučnih in znanstvenih knjig ter s tem seveda za od dne do dne živahnejše slovstveno delo. Da je to moralo na splošno izobrazbo in po njej na kulturni nivel imeti velik vpliv, je jasno. Zato pa tudi vidimo, da so se Nemci, Holandci, Danci, Švedi, Norvežani, Finci in Anglosaksi, ki so se oklenili protestantstva, kar se prosvete in kulture tiče, kaj hitro povzpeli nad katoliške in pravoslavne kristjane. V protestantovskih deželah je bila namreč pismenost vsesplošna, dočim je bila v katoliških dolgo, v pravoslavnih pa skoro prav do naših dni /prvič objavljeno 1928, op. M. N./, privilegij samo nekih stanov. Zelo značilen zgled za to, kako so v merodajnih katoliških krogih o tej stvari sodili, nam v svoji Zgodovini slovenskega slovstva podaja dr. Fran Kidrič, ko navaja izjavo sekovskega /danes graškega/ škofa v letu 1752, da 'ostaja slovensko in kranjsko ljudstvo katoliški veri zato tako zvesto, ker ne zna čitati'.«

Svojo trditev podkrepi Hribar statistično. »Prav jasno nam o tem govore številke. Dočim Poljska izmed prebivalcev od šolskoobvezne starosti dalje še dandanes šteje nad 70 % nepismenih in jih je carska Rusija imela nad 90 %, izkazovala jih je Finska že davno pred tem samo 2 %; nekatere drugih tu navedenih protestantovskih držav pa celo še manj.« Hribar sklene: »Tu navedena dejstva nam nad vse poučno pojasnjujejo, zakaj je anglosaška – po podavljajoči /?/ večini protestantska – Severna Amerika tako obrovsko /velikansko/ napredovala; Južna – latinska in katoliška – pa tako grozno zaostala.« Pravoslavne dežele so bile v primerjavi s protestantskimi še na slabšem kot katoliške. »Pa še nekaj drugega nam ta dejstva razodevajo. Grozote srednjega veka, ki so temeljile v človeštvu prirojenem misticizmu, so, ker se mu katoliška cerkev ni protivila, pri nas veliko kasneje prenehale, ko v deželah, v katerih je prodrlo protestantstvo. Pravoslavna cerkev pa je jutrovni misticizem sprejela vase še vse drugače, ko katoliška in ga je n. pr. ruskemu narodu vcepila tako, da je – kakor nam to dokazuje najnovejše obdobje njegove zgodovine /Hribar misli na boljševizem, ki mu je bil tuj/ – izgubil vse spoznanje svoje umstvene veličine in s tem tudi vso odpornost, kakršna le lastna n. pr. anglosaksonskemu plemenu. Tako celo, da so v tem oziru Rusi pravi protihodci Angležem.«

Hribarjeva sklepna ugotovitev je: »Upam, da bodo po teh navedbah čitatelji spoznali, da ne pretiravam, ako trdim, da bi bili v slučaju zmage protestantstva na Slovenskem, pastorji med nami prav na sličen način delovali in nam utrdili ne samo narodno zavednost, temveč tudi izlikali jezik in po vsej verjetnosti ustvarili tudi enotno izgovorjavo.«