Z umetniško besedo proti vojni

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Kultura / / 06:00

Prejšnjo sredo so v Miheličevi galeriji v Kašči na Spodnjem trgu v Škofji Loki v sklopu Sredinih večerov, ki jih pripravlja loška Knjižnica Ivana Tavčarja, pripravili literarno glasbeni recital Z umetniško besedo proti vojni.

Recital, ki je bil posvečen 90. obletnici konca prve svetovne vojne, je pripravila profesorica slovenščine in diplomirana etnologinja Marjeta Žebovec. V tokratnem večeru je pripravila izbor poezije in odlomkov iz proznih del, ki imajo skupno temo: prvo svetovno vojno. Tako smo lahko prisluhnili Tanji Jenko in Marku Črtaliču, ki sta recitirala prozne odlomke iz del Frana Saleškega Finžgarja, Ivana Cankarja, Ivana Matičiča, Janeza Jalna in Mirana Jarca, poezijo pa so napisali Oton Župančič, Rudolf Maister, Cvetko Golar, Alojz Gradnik, Andrej Budal, Ivan Albreht, Fran Albreht, France Zbašnik in Anton Debeljak.

Moški nonet Zasavski fantje je pod vodstvom Katarine Žebovec zapel tri pesmi, ki se vsebinsko skladajo z recitirano poezijo in interpretirano prozo. Na začetku ponarodelo Oj, Doberdob v priredbi Zorka Prelovca, potem Rožmarin, ki jo je napisal Rudolf Maister, uglasbil pa A. Vrečko, nazadnje pa še pesem Benjamina Ipavca Slovenec sem.

Ključno osebnost večera pa je predstavljal Rudolf Maister. Zakaj ravno on?

»Rudolf Maister je bil general in pomemben kulturni delavec. Pesmi je začel pisati že kot dijak in že takrat urejal dijaški list Inter nos. Dokler je študiral in bil aktiven vojak, se je podpisoval s psevdonimi, ko je bil pa leta 1923 kot častnik vojske razpadle Avstro-Ogrske upokojen, je večkrat podpisal svoje pesmi kar s pravim imenom. Takrat se je tudi intenzivneje začel posvečati kulturnemu delu v Mariboru. Pomembno je bilo tudi njegovo narodnoprebudno delo med Slovenci v Mariboru, če odmislimo zavzetje Maribora in vodenje boja za severno mejo,« nam je razložila avtorica glasbeno literarnega večera in dodala, od kod sploh ideja za recital na to temo: »Vse leto se že govori o tem, da letos mineva devetdeset let od konca prve svetovne vojne, tako da me je že kmalu zamikalo, da bi sestavila nekaj takega. Sploh pa zdaj, ko se ukvarjam s slovenskimi književniki, njihovimi življenjskimi zgodbami, ki so tesno povezane tudi z njihovim literarnim delom.«

Kaj pa ona osebno meni o poeziji in prozi prve svetovne vojne, o sami vojni?

»Prvo svetovno vojno poznamo bistveno slabše kot drugo, vendar so ljudje tudi takrat zelo trpeli. Res ni bilo toliko množičnih pobojev civilistov, ni bilo koncentracijskih taborišč, vendar so morali tudi civilisti marsikje zapustiti domove, premalo je bilo hrane in drugih življenjskih potrebščin, kmetje so morali dajati živino iz hlevov za prehrano vojakov, njim pa je je zmanjkalo, najhuje pa je bilo, da je zelo veliko ljudi umrlo, tako v bojih kot zaradi posledic v zaledju. Literati so ljudje, ki vse, kar se dogaja v njih ali okrog njih, močneje občutijo in znajo to tudi izraziti. Prav zaradi tega je njihovo pričevanje pomembno in ga ne smemo zanemariti.«