Zimmer frei?

Nič prostih sob. Ob "pikalandiji" je Vimmerby gostil še nekakšno "pionirsko" nogometno prvenstvo.

Zabaviščni park, ki se imenuje Svet Astrid Lindgren, je zagotovo ena največjih atrakcij Vimmerbyja, ki privablja otroke iz vse Skandinavije, poleti pa jo tako rekoč pod obvezno obiščejo tudi mnogi Evropejci, ki z otroki potujejo po tem delu Evrope. Po pisateljičini smrti leta 2002 so uredili tudi predel mesta okrog njene rojstne hiše, ki je lepo obnovljena in še vedno naseljena. Ampak o tem prihodnjič. Namreč ob vsem, kar privablja množice v to malo mesto, je bilo tisti konec tedna v Vimmerbyju in okolici tudi nekakšno pionirsko prvenstvo v nogometu. Temu primerno so bile nočitvene kapacitete v mestu zapolnjene do zadnje sobe. Vprašali smo pri vsaj petih, šestih različnih ponudnikih, povsod je bilo polno. Tako smo zapeljali kakih trideset kilometrov nazaj proti severu do ponudnika bungalovov, mimo katerega smo se še pred dvema urama veselo peljali, češ da je še predaleč.

Naselili smo se v majčkeno leseno hišico številka 7 v simpatičnem družinskem »bungalovišču«. Medtem ko sta punci pripravljali »gnezdo«, sem se moški lotil popravila prve desne luči, ki je delovala po sistemu »žmigavec«. Dela, ne dela, dela, ne dela. Malo spretnosti z izolirnim lepilom in žičke so bile spet skupaj. Spet smo izpadli precej atraktivni. Sosed, možakar kakih šestdesetih let, je šel vsaj dvakrat mimo, preden je zbral pogum in v švedščini z nekaj nemškimi besedami povedal, da imamo zares »schöne wagen«. No, v pogovoru nam je bila kasneje njegova žena veliko bolj v pomoč. Nakar je pribrencljal od nekod že drugi sosed enakih let, ki je bil, »rahlo natresen«, že toliko pogumen, da je izrazil željo, če lahko sede za volan. Kje se pa vžge? Zdaj smo pa tam, sem si mislil in nekako razložil, da lahko samo na mestu malo stopi po gasu, peljat pa se ne bo dalo, ker ravno nekaj popravljam pri podaljšku od prestavne ročice. In je zahrumelo, njegovemu navdušenju pa ni bilo konca in kraja.