Iz starih časov: Brati je verska dolžnost

Zadnjič smo videli, kako je Ivan Hribar v Ljubljani postavil spomenik Primožu Trubarju ob 400-letnici njegovega rojstva (1908). »Ker si je Aškerc zaradi štiristoletnice Trubarjevega rojstva želel, dal sem meseca septembra ravno tega leta slovesnim načinom položiti temeljni kamen. Spomenik je pa bil dovršen, postavljen in odkrit šele leta 1909.« Hribar je prvaka naših protestantov tudi sam zelo cenil. »Primožu Trubarju in Juriju Dalmatinu gre zasluga za naš pismeni jezik. Onadva sta mu s svojimi, za novo početje vnetimi sotrudniki položila temelj, na katerem je bilo njunim naslednikom mogoče graditi.« V svojih spominih polemiziral tudi s prepričanjem, ki je v katoliških krogih še danes zelo razširjeno, deli ga tudi kardinal Franc Rode – da bi se namreč Slovenci, če bi sprejeli Lutrovo in Trubarjevo vero, tudi ponemčili. Kot dokaz za to domnevo je v Hribarjevem času služilo dejstvo, da je bilo v ljubljanski protestantski skupnosti bogoslužje nemško.

Hribar v nadaljevanju pojasni, zakaj je po njegovem gornja domneva napačna. »In vendar je to mišljenje očitno napačno. Da imajo evangeliki v Ljubljani nemško bogoslužje, je čisto prirodno. Saj so sami Nemci. Slovence je namreč protireformacija z vladino pomočjo in podporo – nasilno pognala nazaj v rimski katolicizem. Ko bi se to ne bilo zgodilo in bi bilo protestantstvo izšlo zmagovalno iz neravnega boja, jasno je, da bi ob gorečnosti slovenskih protestantskih pastorjev po vsem Slovenskem in tudi v Ljubljani bila po vseh evangelskih cerkvah slovenščina postala bogoslužni jezik. Kakor je to bilo med vsemi narodi, koder je protestantstvo prodrlo.« Še več. »Pa še nekaj nad vse važnega bi se bilo zgodilo. Slovenci bi bili v doglednem času postali vsi pismeni. S tem bi se bila med njimi jela širiti prosveta in izobrazba, z njo pa odporna sila proti potujčevanju. Saj vidimo n. pr. pri naših bratih Čehih in Slovakih, da so bili najvnetejši rodoljubje in bojevniki za narodna prava ravno evangeliki.« Nato Hribar nekatere od njih tudi imenuje: Kolar, Šafaržik, Palacky …

Naučiti se brati je od Lutra naprej najprej verska dolžnost. »Kar se širjenja pismenosti tiče, opozarjam na dejstvo, da je protestantstvo smatralo znanje čitanja za verski postulat. Zato je bila poglavitna stanovska dolžnost pastorjev, da svoje vernike kar najhitreje in najbolje nauče čitati. Seveda z namenom, da more vsak sam čitati sveto pismo, katerega po en izvod je morala imeti vsaka evangelska rodbina. Pastorji so svojo nalogo smatrali za tako važno in potrebno, da so ob nedeljah pred cerkvami – v odstrašilni vzgled svojim župljanom – na sramotni oder postavljali in celo v klade ukovavali vernike, ki se v določenem jim času niso naučili abecede. Prav nazorno popisuje to finski pisatelj Aleksis Kivi v obsežnem romanu Sedmero bratov, ki je pod naslovom Die sieben Brüder izšel tudi v nemščini.« (V slovenščini pa šele 1964, ko ga je v prevodu Jožeta Dolenca izdala Cankarjeva založba v zbirki Svetovni roman.)