Grebenska plezarija

Oltarček (2440 m) - Mali Oltar (2521 m) - Neimenovani Oltarji - Veliki Oltar (2621 m) - Ob zaključku letošnje planinske sezone bi z vami rada podelila prav posebno dogodivščino, ki je bila alpinistično obarvana. Grebensko prečenje Oltarjev.

Na turo, ki jo bom ob koncu sezone podelila z vami, nikar ne pojdite sami, saj je vzpon orientacijsko zelo zahteven, naporen in predvsem je potrebno alpinistično znanje. Kljub temu da prečenje Oltarjev ni nikjer opisano kot alpinistična smer in ni običajen alpinistični vzpon, je znanje, ki ga za to prečenje potrebuješ, ravno takšno. Sama se te ture nikakor ne bi lotila, zato sem jo opravila v družbi prijateljev, ki so jim takšni podvigi nekaj običajnega.

Z avtom smo se zapeljali skozi Gozd Martuljek in ob koncu vasi zavili levo in se povzpeli do Kope. Krenili smo levo v breg, v smeri Brunarice pri Ingotu. Sledimo markacijam Za Akom. Ko pridemo do Aka, gremo po desni strani struge. Pred nami se odpre severno ostenje Široke peči, Mali Oltar, Martuljška Ponca, desno od nas se skriva Špik. Približno 500 višinskih metrov nad nami zagledamo na levi strani znamenite Tri macesne, ki kot čuvaji doline zrejo proti Aku. Omenjene macesne zasledimo že v starejših planinskih in alpinističnih knjigah in so zelo dobra markacija na poti. Povzpnemo se do Treh macesnov, 1810 metrov. Do tukaj smo potrebovali 2 uri in pol.

Nadaljevali smo od macesnov naravnost navzgor, po skrotju, nato pa prečili desno. V zgodnjem poletju nas je tam čakalo prvo snežišče. Tukaj se nam je prvič pokazal naš prvi grebenski vrh, Oltarček. Po prečenju snežišča smo se obrnili ponovno navzgor, čez skalni skok, ko smo ponovno dosegli snežišče. Še po tem snežišču navzgor, kar naravnost. Hoja je bila bolj podobna zimskemu vzponu. Po tem delu smo stopili na lažji delček grebena in se na ravnem delu opremili z vsem potrebnim: plezalni pas, čelada, potrebne vponke z matico, nekaj pomožnih vrvic, plezalna vrv. Do sem smo potrebovali 5 ur. Ja, dolg pristop je bil, vendar se je več kot splačalo. Malo smo se okrepčali in začeli s tistim užitkom, zaradi katerega smo prišli: s plezanjem po grebenu Oltarjev.

Beseda oltar je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika opisana kot mizi podobna priprava za opravljanje daritev božanstvu oz. s sliko in kipi za opravljanje krščanskega bogoslužja. Ne vem sicer, odkod Oltarjem v Julijcih to ime, a dejstvo je, da ko jih dosežeš, sploh po tem čudovitem grebenu, se resnično počutiš veličastno, kot bi zrl v Božje obličje. In ko si tam gor ...

Začeli smo s prečenjem grebena, ki ima plezalna mesta I. in II. stopnje, najtežji del je III+, vmes se pa tudi še najdejo zahtevni detajli trojke.

Prvi vzpon je bil na Oltarček, mali rahlo odmaknjeni turnc, ki je od daleč videti kot erektivni moški spolni organ in ga zato še danes mnogi imenujejo Kurček. Nahrbtnike smo odložili, saj bi nam bili le v napoto. Plezali smo skoraj direktno po grebenu oz. tik pod njim. Ko sem turnc opazovala od spodaj, sem imela občutek, da na vrhu ni ravno veliko prostora. A sem se zmotila.

Spustili smo se nazaj do nahrbtnikov in nadaljevali naprej po grebenu na Mali Oltar, ki je bil od daleč videti popolnoma gladek. Na tem delu je bil tudi tisti najtežji detajl celotnega vzpona, ocenjen s III+. Povsem gladka skala, brez oprimkov, ko plezaš bolj s pomočjo trenja, je bilo kratko in naporno. Z vrha Malega Oltarja je sledil prvi "abzajl" oz. spust z vrvjo.

Sledil je vzpon na prvega od treh Neimenovanih Oltarjev. Krušljiva skala je zahtevala od nas precej previdnosti. Odpirali so se nam čudoviti razgledi na vse strani. Drugič smo se spuščali ob vrvi, saj je bil kakršen koli drugačen sestop nemogoč. Krušljivost skale sem kmalu občutila tudi sama. Ko sem prijela za skalni grif, poizkusila, če "drži", je držal, ko sem se nanj oprla, mi je ostal v roki in na ostrem robu sem si porezala prst in odrezala kožo. Ampak, ni bilo hujšega. Prva pomoč z obliži je vedno pri roki. Še atraktivni zadnji metri poplezavanja do Velikega Oltarja in glavni vrh ture je bil dosežen.

Soseda Škrlatica nas je vabila k sebi, ravno tako Rokavi v soseščini. Na drugi strani smo pogledovali v Krnico, na Prisojnik, Razor, Martuljško Ponco itd. Plezarija je trajala približno 4 ure.

Sestopili smo proti sedlu Grlo (2390 metrov), do koder nas je čakala še ura plezanja. Ozrli smo se na naš prvi cilj tistega dne, na Oltarček, še zadnjič pogledali proti Gozd Martuljku in začeli sestop mimo Bivaka II v dolino Vrata. Kvalitetno melišče nas je neslo mimo Malega Matterhorna (1962 metrov), kjer lovska stezica zavije bolj levo. Ob Rdečem potočku smo se ves čas držali bolj leve strani. Ko smo dosegli gozd je bila potka lepo vidna in lahko sledljiva. V Vratih smo bili po 3 urah sestopanja.

Za nami je bila čudovita, 13 ur trajajoča tura, ki je bila res tura za dušo. Stik s skalo, na tisti prvobitni način, ko, plezaš, ti resnično da občutek svobode in kril. Marsikomu težko razumljivo, le kaj je v skalovju tako lepega; občutek miru, spokojnosti, prvinskosti. Enostavno to, da gore so!

Nadmorska višina: 2621 m

Trajanje: 13 ur

Višinska razlika: 1800 m

Zahtevnost: 10 zvezdic