"Prilagodite se krizi"

Tak je bil nasvet dekana ljubljanske Ekonomske fakultete dr. Dušana Mramorja slovenskim gospodarstvenikom na seji Upravnega odbora Gospodarske zbornice Slovenije.

Ljubljana – V torek se je seje Upravnega odbora Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) udeležil dekan Ekonomske fakultete prof. dr. Dušan Mramor, katerega so povabili, da pojasni vzroke in vpliv svetovne finančne krize na slovensko gospodarstvo. V izjemno zanimivi razlagi je dr. Mramor pojasnil svoje videnje zapletene finančne situacije v svetu, zagotovo pa so bili dragoceni tudi ocene in nasveti, kaj storiti.

Korenine krize so v ameriškem nepremičninskem trgu

Vzroki finančne krize izvirajo iz gibanj cen ter iz neodgovornega ravnanja bank na ameriškem nepremičninskem trgu, kjer so cene nepremičnin občutno rasle kar 14 let. Trg nepremičnin se je zato izredno razrasel in banke so postajale pri dajanju hipotekarnih posojil vedno manj natančne tudi pri preverjanju kreditne sposobnosti posojilojemalcev. Vedno višje cene so nižale obresti in hipotekarna zavarovanja celo do razmerja ena proti ena. Za trdnost dolžniško-upniškega razmerja sta bili usodni še dve dejstvi: kredite so začeli množično podeljevati posredniki, ki za svoja ravnanja niso prevzemali odgovornosti, ustanavljati pa so začeli tudi investicijske banke, na katere so splošne banke prenašale svoje kredite in s tem porušile razmerja do kreditojemalcev. Poleg tega so omenjene investicijske banke začele zbrana hipotekarna zavarovanja spreminjati v vrednostne papirje (različnih bonitet in s tem različnih donosov), ki so jih prek borze prodajale drugim bankam po vsem svetu.

Takšno poslovanje, ki ga nekateri imenujejo »finančno poglabljanje«, je uspešno teklo, dokler so cene nepremičnin rasle, saj so razlike v cenah pomenile precejšnje donose. Ko se je začela pojavljati večja množica kupcev, ki kreditov ni mogla odplačevati, kar je ponudbo na trgu nepremičnin še dodatno povečalo, so cene nepremičnin začele padati. Izdani vrednostni papirji so ostali brez donosov, izgubljali so vrednost in banke, zlasti investicijske, so začele nabirati ogromne izgube. Na to so se odzvale borze, kjer je zavladalo veliko nezaupanje, cene vrednostnih papirjev in nato tudi delnic so pričele strmo padati. Nezaupanje in strah sta prekinila sicer normalno medbančno posojanje in mnoge banke so postale plačilno nesposobne.

Cena za obnovo zaupanja bo visoka

ZDA so se tako po besedah dr. Marmorja znašle v podobnem položaju, kot je bila Slovenija v letih 1989 in 1990, ko so ugotovili, da imajo banke 40 odstotkov slabih kreditov. Pri nas smo se tedaj lotili sanacije bank in to čaka tudi države, kjer je položaj najslabši. Prve intervencije v obliki stotin milijard dolarjev, evrov, funtov … (davkoplačevalskega denarja) naj bi omogočile likvidnost bank in države odkupujejo (nacionalizirajo) banke v težavah. Ključni cilj pa je obnova zaupanja na borzah, sicer je zaradi težav v finančnem sistemu ogrožen celoten gospodarski sistem. V Evropi so podobna tvegana poslovanja kot v ZDA opazili tudi na Irskem ter v Španiji, čeprav v manjšem obsegu, poglavitna težava na evropskem finančnem trgu pa so malo vredni vrednostni papirji, ki so jih evropske banke kupovale v ZDA.

Položaj v Sloveniji je po mnenju dr. Mramorja znatno boljši, saj je bila Banka Slovenije pri sanaciji bank in nadziranju njihovega poslovanja bolj stroga. Imamo tudi srečo, da je poslovanje bank manj razvito, saj banke kreditirajo iz depozitov in ne iz sredstev pridobljenih (s »poglabljanjem«) na finančnem trgu. Dr. Mramor ne verjame v črni scenarij, prepričan pa je, da bo zdravljenje finančnega sistema zahtevalo najmanj leto ali dve. Povsem gotovo seveda je, da bo do denarja težje priti in da bo tudi dražji.

Finančna kriza sovpada z recesijo

Nesrečna okoliščina je po mnenju dekana dr. Mramorja to, da upadanje gospodarske rasti – recesija sovpada s finančno krizo. Recesija v obliki zmanjšanja naročil in prodaje se je začela že v začetku leta 2007 in finančna kriza jo bo le poglobila. Najbolj jo bo občutilo z zastojem investicij gradbeništvo, nato pa vsi, ki proizvajajo luksuzne izdelke oziroma dobrine, ki niso eksistenčno nujni. To so predvsem avtomobilska industrija, pohištvena industrija, proizvodnja bele tehnike, najmanj posledic pa naj bi bilo na živilskem in energetskem področju. Spodbujanje varčevanja (tudi v javnem sektorju) je lahko dvorezno, saj zmanjšuje povpraševanje, vsekakor pa bi kazalo izkoristiti rezerve v sistemih nemenjalnega sektorja (komunali, železnici, energetiki itd.). Krizne razmere zahtevajo prilagoditev, iskanje novih trgov, novih prodajnih niš, naša majhnost je zaradi fleksibilnosti lahko naša velika prednost. Danes je pomembno ohraniti trezno glavo, panika lahko zelo škoduje, je poudaril dr. Mramor in dodal, da so se naši gospodarstveniki v 90. letih že dokazali, da znajo biti kos tudi krizam.