Iz starih časov: Ena mlada nečistnica

Cankar v nadaljevanju tržaškega predavanja navede še eno priliko iz Trubarja v svojem prevodu.

»Lansko poletje (l. 1561.) se je prikazala v Gornjem gradu na južnem Štajerskem, štiri milje od Ljubljane, neka mlada nečistnica. Ta ima roke na hrbtu sklenjene, pobeša glavo in obraz ter vsakemu in vsem pripoveduje, da devica Marija ne mara več stanovati v cerkvi na Gori pri Gorici in Solkanu (katero cerkev so šele pred dvajsetimi leti začeli zidati na ukaz neke coprnice, ki je menda že kot devica troje otrok zapečkala), in zato da ne mara, ker pograbijo farji najlepše plašče, obleke in najlepše pajčolane, darovane devici Mariji, ter jih dajejo potem svojim kuharicam. Nadalje, da požgo darovani vosek in darovane sveče pri kvartanju, popivanju, preklinjanju in psovanju; ti pijanci da pokradejo tudi denar Marijin ter ga zapravijo brez potrebe. Zato hoče imeti drugo cerkev, namreč pri Gornjem gradu.«

In kakšen je bil odziv? »Na tako njeno besedovanje in pa ker so ljudje na kraju, ki ga je pokazala, videli ponoči veliko število svetlih luči (ki jih je bila sama nastavila in prižgala), so ti nalagani in nespametni kmetje na taistem griču postavili leseno kapelo ter poklicali čredo farjev, da so tam na oltarnem kamnu mašo brali. Farji so radi tja prišli ter se ukvarjali o tej novi cerkvi, zakaj taka nova božja pota jim nesejo – kakor sami pravijo – pošten denar za mašo in dobro meso za kuhinjo. Na to novo kapelo so pa napisali: 'Tega svetega kraja niso ljudje odkrili, temveč izbran, pokazan in razsvetljen je bil od najboljšega in najvišjega Boga na čudežen način po ognju, luči in s plamenom ognja; zato je imenovan ta kraj po našem odrešeniku Jezusu Kristusu in njegovi materi devici Mariji.' Kratko rečeno: tista malopridna, nečedna babnica s svojimi Baalovimi farji je s svojim lažnivim kvasanjem toliko napravila, da je na praznik Marijinega Vnebovzetja avgusta meseca 1561 prišlo k tisti kapeli več tisoč slovenskih kmetov in kmetic. S seboj so pripeljali veliko in drobno živino, obleke, denar, vosek, sveče, sir, volno, predivo in drugih reči, ki so jih darovali devici Marji za njeno novo hišo. In to ubogo nespametno ljudstvo so razdelili tam v petero velikih gruč in vsak gruči je pridigal po en far. En far se je bil nad kmeti strašno razkačil in jih je zmerjal z bestijami, ker si niso bili čevljev sezuli, kajti, je rekel, da stoje na posvečenem prostoru, Marija devica da je hodila tam itd. O takih in enakih babjevernih in norih bogosluženjih bi lahko napisal celo knjigo. Kaj takega bi bili stari, pobožni in učeni škofje ne dovolili, temveč kratkomalo tako babjeverstvo in krivoverstvo prokleli ter odpravili.

In Cankarjev komentar tega Trubarjevega poročila iz leta 1562 v letu 1908? »Vse kakor danes! Kaj se je pač spremenilo v teh tristo letih? Kaj ni ravno te dni romala velika množica ljudi iz slovenskih krajev v Lurd? Kaj ni vražje- in praznoverstvo še tako razširjeno po naši domovini, da ravno na tem bajeverstvu sloni največja slovenska politična stranka?« (Vir: I. Cankar, Zbrano delo, 25. knjiga, str. 196-98.)