Moj stari oče Luka

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 10. oktober 2008 / 06:00

Stopinje skozi preteklost

Čeprav je bil oče Luka splošno cenjen in spoštovan mož, bil je iznajdljiv, gospodaren in preudaren, je bil hkrati tudi zelo ihtavega značaja. Mamo je večkrat udaril, ponavadi so otroci tekali skupaj z njo okoli hiše. Če jih ni mogel dobiti, je loputal z vrati, da so šipe padale na tla. Dobro pa je bilo to, da njegova jeza ni dolgo trajala.

Razlogov za bes je imel več kot dovolj.

Med drugo svetovno vojno je bil nenehno med dvema ognjema. Nikomur se ni hotel zameriti. Ker je bilo znano, da ni ravno revež, so vsi, tako levi kot desni, prihajali k Pivku po obvezne oddaje. Partizanom je redno puščal krompir ob njivi na Pivkovem griču, a jim še ni bilo dovolj. Vedeli so, da mu Ančkin mož pošilja nakaznice /betukšajn/ iz Celovca, da je lahko kupoval cement, pa so partizani prišli, kadar jim je česa zmanjkalo, ter pobrali vse, kar jim je prišlo pod roke.

Bil je v zadovoljivi kondiciji. Celo do Bleda se je vozil s svojim značilnim lesenim kolesom.

Rad je jedel turšno župo in bikov masaunk. /maslo streš, dodaš moko, da se sprime, nastane mastna kaša/.

Za priboljšek si je zmeraj privoščil jajce s pelinom. Verjel je, da ta zel zbija potenco. Z njo je namreč imel stalne težave.

»Kadar sva skupaj fjakala, se je velikokrat ustavil na kakšni kmetiji in z marsikatero gospodinjo sta potem izginila za kakšnih petnajst minut. Nasploh so mu bile všeč ženske, ki so se lahko pohvalile z velikim oprsjem, takrat je kar otrpnil in svojega pogleda kar ni mogel odtrgati od videnega,« je med hudomušnim smehom pripovedoval stric Frido.

Očitno je bilo, da je bil tudi izjemno dobro obdarjen. Na levi strani hlač ni nikoli imel žepa, zmeraj si ga je odtrgal. V delavniku je sicer nosil predpasnik, zmeraj pa je lulal kar skozi levi žep. Z roko je one le malo nagnil in obrnil, pa je šlo …

Še potem, ko je bil v letih, se je, v nasprotju z drugimi svojega spola, s tem nagajivčkom povsem upravičeno hvalil …

Med ljudmi še danes kroži zanimiva zgodba. Ko je nekoč gledal kravo, ki so jo prignali k biku, je med smehom dejal: »Ko bi bil jaz za bika, bi bila zadovoljna cela Stara vas.«

Mama pa je večkrat potarnala, češ da je težko, ker hoče imeti Luka kar naprej glavo na prsih. Kar je pomenilo, da bi se nenehno, na njemu lasten način, crkljal.

Imel pa je tudi navado, da se je prebudil v zgodnjih jutranjih urah in ji rekel, da on pa ne bi več spal … Kar je spet lahko pomenilo le tiste reči.

Da bi bil kdaj bolan, ne pomnim.

Ko je padel prvi sneg, si je zmeraj privoščil Knajp. Nag je tekel do Glažarja, tam naredil več prevalov, potem pa še doma nekaj časa skakal čez stol, ki si ga je postavil sredi hiše. Šele nato se je šel obleč.

Pred hišo smo nekoč imeli korito, v katerem so se napajali konji. Oče se je v njem rad umival. Sicer ne pogosto, pa vendarle. Cunje je zmetal na tla, brigalo ga je, kdo je šel po poti, ki je vodila mimo. Pozimi pa je prebil led in zlezel v korito z ledeno mrzlo vodo ter se knajpal.

Drugače pa je bil z umivanjem skregan. Rednega, vsakodnevnega umivanja se je izogibal kot hudič križa.

Oče je bil znan kot prekupčevalec z lesom. Velikokrat me je vzel s seboj v Zabrežnik, kjer sva vlačila les. Kot vem, je bil svoj čas edini, ki je les odkupoval, imel je zgovorjenih več tesarjev, ki so mu tesali, kmetom pa je, za del plačila, vozil sladkor, ker je bil ta malo cenejši, ko ga je dobil na debelo. Enako tudi moko in mekine (otrobe).