Če hočem, sem pa res kokoš (26)

Najprej sem prav nerodno stopala med parkiranimi avtomobili in pohodila sestavne dele ekstremnega vodnega kolesa. Še preden sem se opravičila, sem že slišala izza kombija: "Krava ..."

Z bedastim nasmehom sem vprašala, kje se pride do bazena. S kolegico sva bili namreč zmenjeni na večerni prireditvi, vendar so bila vsa vrata, skozi katera sem hotela, zaklenjena. Nisem pomislila, da bi morda sledila označbam in belo rdečemu traku. Po babje pač.

Potem se je od nekod pojavil simpatičen moški in mi ponudil pomoč. Me bo on peljal do bazena. Skozi lokal. No, lahko bi šla tudi po zunanji strani, ob belo rdeči črti in mi smeje pokazal trak, ob katerem bi prišla naravnost do bazena.

Predstavila sva se, vendar po stari navadi si imena nisem zapomnila. Poskušal je klepetati, a sem bila redkobesedna. Kot vedno, kadar začutim, da je morda simpatija obojestranska.

»Nastopate na prireditvi?« sem ga vprašala.

»Ne. Delam na bazenu. Reševalec sem, vendar sem danes prost.«

»Aha,« sem nadaljevala in bleknila, če je zadovoljen z letošnjim obiskom, pa do kdaj bo bazen odprt.

»Če bo vreme, še kakšne štirinajst dni, tri tedne.«

Potem je zazvonil telefon. Andreja me je spraševala, kje sem, češ naj pohitim, ker se bo začelo.

Na hitro sem se poslovila, se zahvalila za pomoč in jo 'odkurila' k prijateljici.

Nekaj časa je še stal ob bazenu, potem se je izgubil v množici. Ujela sem se, da razmišljam, da je pravzaprav prijeten fant. Imel je nekaj, kar me je pritegnilo.

Med prireditvijo sem se kar nekajkrat sprehodila do lokala in nazaj. Celo mimo njega. Nasmihala sva se eden drugemu in ko je ob koncu prireditve le zbral toliko poguma, da bi me še enkrat ogovoril, sem mu željo po spoznavanju 'ubila', še preden je odprl usta.

»Bova še kakšno rekla o vremenu?« sem cinično izustila.

Kotički ust so se povesili v skremžen nasmeh, mislil si je svoje, ter odšel mimo. Ogovoril je dekle iz skupine, ki je stala nekaj metrov stran od mene.

Če hočem, sem pa res kokoš …