Moj stari oče Luka

Stopinje skozi preteklost

Stric Frido mi je pripovedoval: »Mene je oče poklical k sebi le ob kakšnih manjših opravilih. Recimo, da sem držal klešče, tlačil seno, pograbil nakošeno travo ali kaj podobnega. Mama je bila zmeraj nekje v ozadju. Z enim očesom je pazila name, čeprav me ni crkljala.«

Potem pa je nadaljeval: »Zmeraj je imela pod kontrolo, kam gre denar. Ko je bilo potrebno pobeliti hišo, je raje poklicala Henrika iz Rakulka kot Jana, ki je bil sicer boljši pleskar, a dražji. Spomnim pa se Henrika, ki je okoli gorišča narisal fantke in punčke, ki so se držali za roke. Da ne bodo tako puste stene, je rekel.

Preden sem šel v šolo, sem se večkrat brcnil v noht na nogi, ko sem dirkal do Znamenja /danes je tam križpotje z Opekarsko ulico/ in nazaj.

Enkrat sva z očetom kosila ob studencu v Pivkovi gmajni, naštimal mi je koso, sam sem jo hotel brusit, pa mi je ušla iz rok, pri tem mi je palec prerezalo do kosti. Kri je drla iz rane, meso je štrlelo stran, oče pa me je mirno prijel za roko in se mi na prst enostavno uscal, ker je verjel, da se bo tako hitreje zacelilo. Nato si je odtrgal še kos srajce, močno zavezal okoli rane in sva delala naprej. Na kraj pameti mu ni padlo, da bi me zaradi take malenkosti poslal domov ali k zdravniku. Kost se je po svoje zarasla, brazgotina pa se še danes pozna.

V času mojega otroštva so bili nekateri otroci iz prvega gnezda občasno še doma, drugi pa so prihajali le sem in tja. Odvisno, ali so se že šli učit za kakšen poklic ali pa so samo služili.

V toplem spominu mi je ostala Ančka, ki se je učila šivat. Bila je zelo dobra ženska, prijazna in mila. Imela me je zelo rada, pa tudi jaz sem se rad zadrževal v njeni bližini.

Rozalka je potem šla v Ljubljano, kjer se je učila za kuharico, Micke ni bilo več, živela je v Škofji Loki, Cene, Janko in Jože pa so pomagali očetu, če niso služili.

Ančki so kupili mašino za šivat, ker se je učila za šiviljo. To je bila že njena dota. Ko se je poročila, je dobila le še nekaj masti in pohištvo.

Ko sem se rodil, me je menda Ančka najbolj razvajala. Morda je bilo v teh čustvih tudi nekaj zaščitniškega. Nekoč sta name pazili s sestro Francko. Nepričakovano pa je začelo deževati, hudo sem se prehladil in zelo resno zbolel za škrlatinko. Bil sem že tako ubog, da so začeli postavljati pare, vendar sem se potem na nek čudežen način opomogel in počasi okreval.

Z Ančko se je tudi moja mama - njena mačeha - zelo lepo razumela. Francka je bila pa »seme«. Očeta je nenehno vlekla za nos, zato sta si bila stalno v laseh. Bila je tudi zelo živahna ženska, ki je rada vrtela moške okoli prsta.

Nekoč je oče k njej peljal omare od Štrajta (mobilije), pa je ni bilo doma, takrat je delala v neki tekstilni fabriki, verjetno je to bila Predilnica na Trati. Bila je ravno pred poroko, zato se je oče čudil, ker je ni nikjer našel.

Potem mu le povedo, kje je, odkril jo je pri nekem sosedu, na pol gola mu je odprla vrata. Omare ji je zložil kar na tla in se jezen odpeljal domov. Čeprav je bil tudi sam vseh muh poln, je bil pobožen in je veliko dal na zunanjost.

Mama se je hotela prikupiti prvim otrokom, če je le mogla, jim je kaj dala, Milki je kupila šivalni stroj in potem jo je vsako nedeljo hodila učit h Kržet.
Oče je imel v sebi prepričanje, da se mora vsak od otrok naučit en antrah (poklic).

Ko se je Rozalka v Ljubljani izučila za kuharico, so jo k sebi vzele Lukove tri sestre, ki so živele v Trstu. Ceneta je oče dal učit k Balantač in vsa leta uka je gospodarju namesto plačila zastonj oral. Tudi Jankov uk pri Mačku v Žireh je plačal z oranjem. Oče je Janka zelo obrajtal, saj je bil pošten, šparoven in je zmeraj imel velike cilje.

Včasih je bilo življenje drugačno, kot je danes. Ne pomnim, da bi pri Pivku kdaj zaklepali vrata. Če pa smo jih, je bil ključ na polici okna. Če je prišel kakšen berač, ki je prespal v štali. Ponavadi si je kar sam postregel z mlekom izpod krave, ne da bi počakal na mamo, ki je vsako jutro prišla molst.