Iz starih časov: Banketirajo in nečistost uganjajo

V svojem tržaškem predavanju o Trubarju navede Cankar tudi, kar naj bi Trubar sam izjavil o tridentinskem koncilu (protireformacijski cerkveni zbor v današnjem Trentu, sklican 1545-63): »Nič niso sklenili; škofje niso edini in ne delajo tam nič, nego da banketirajo ter nečistost uganjajo. Babilonsko rimsko vlačugo je treba pred svetom razkrinkati ter osramotiti.« In še eno: »Pa če bi bilo menihov še več, niso za nobeno rabo, ker niso od Boga, temveč od hudiča, kakor je naslikan na nekih starih mašnih bukvah v Gorici.« V nadaljevanju navede Cankar še en odlomek, ki naj bi bil iz knjige zgodovinarja Dimitza. »Kranjski stanovi so se leta 1518 pritoževali cesarju Maksu nad svojo duhovščino. Tožijo, da se ne ozira na posvetno oblast pri oddaji visokih služb in cerkvenih posestev; da propadajo župnišča, ker duhovščine ni doma. Tistim, ki ne žive na svoji fari, naj se fara odvzame. Nadalje govore stanovi o oderuštvu duhovščine. Od moža zahteva duhovnik na smrtni postelji vola, od žene pa kravo, tudi če ni v hlevu potem nobene živine več – ali pa denar; in če se jim ne ugodi, ne pokopljejo mrliča v blagoslovljeno zemljo. Jemljejo denar za odpuščanje pa tudi za dovoljenje grehov. Lahko se prelomi zakon za gotov denar, tudi ubijalcu je za gotov denar greh odpuščen. Sploh, kdor župnikom in navadnim duhovnikom denar da, je kmalu odrešen grehov pa tudi denarja. Nadalje sede duhovniki s svojim priležnicami, kakor da bi bile njih zakonske žene, lišpajo se z nepotrebnimi in zanje nepristojnimi oblačili ter na svatbah in žegnanjih sede na prvem mestu. Zatorej naj odslej nosijo te duhovniške služabnice zaradi razlikovanja rumeno znamenje (kakor so jih takrat nosili judje).«

Po navedbi odlomkov iz Trubarja in Dimitza nadaljuje Cankar sam kot sledi. »Na eni strani tedaj pohotnost, podkupljivost in nasilnost katoliške duhovščine; na strani praznoverstvo ter grozna revščina ljudstva. Prelom je bil neizogiben, moral je izbruhniti boj. V mnogih župnijah ni bilo župnika – živel je veselo ali v Ljubljani ali v Trstu ter rabil svoje dohodke po svobodni volji. Nekateri župniki so nastavljali na farah namestnike, pa so zahtevali od njih tako visok davek, da jo je ubogi namestnik rajši popihal nego da bi redil svojega rejenega dušnega brata. Časih so si nakupili duhovniki kar po več mastnih far hkrati, videli pa niso nikoli nobene. Zakaj bolj je bilo koristno zanje, da je veroval kmet v coprnice in hudiča nego v evangelij. Po vsem tem je naravno, da si je reformacija pridobila tal.« Cankar je prepričan, »da je vse kulturno delo na Slovenskem dobivalo takrat svojo moč in vsebino iz protestantskega dela naroda. Kar se je delalo za duševni in socialni napredek, je bilo edinole delo protestantov; o kakšnem kulturnem življenju in nehanju na katoliški strani ne more biti govora, kajti katoliško je ostalo vse tisto, kar je bilo nevednega ali strahopetnega.« Cankarjeve zanesene trditve moramo po mojem jemati s primerno dozo dvoma; bil je pisatelj, ne zgodovinar in zna biti, da je v Trubarjev čas projiciral tudi svoje ideološke poglede iz leta 1908 …