Vse ob svojem času

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Torek, 10. julija

Ugotavljam, da sem zadnje čase nekoliko površna, da ne rečem zmedena in to neljubo stanje pripisujem kemoterapiji. Recimo. V prejšnjem nadaljevanju dnevnika sem zapisala, da je v kampu sorazmerno mirno, saj se počitnice še niso začele. Kar drži in ne drži. V Sloveniji so se počitnice, kajpada, že začele, v sosednji Italiji se pa še niso in Italijane sem imela v mislih, ko sem napisala, da se počitnice še niso začele. Njihov temperament je namreč tako sproščen, da dve italijanski družini »zaležeta« za najmanj štiri naše. Hočem reči, da bi človek pri šestih Italijanih na kupu v kampu ali na plaži, če bi jih poslušal za skalo in jih ne bi tudi videl, prisegel, da jih je najmanj petnajst. Se pravi, vrveža, ki ga v kampu praviloma povzročajo italijanski turisti, za zdaj še ni, pri čemer pa moram posebej poudariti, da me ta vrvež sploh ne moti. In ko sem ravno pri Italijanih, se ne morem vzdržati pripombe, da bi bili po mojem opazovanju okolja Italijani mutasti, če bi imeli v komunikaciji s sonarodnjakom zvezane roke. Kar opazujte jih in boste ugotovili, da ko govorijo, z rokami tako opletajo okrog sebe, kot da jih obkroža roj nadležnih žuželk. Seveda jim to štejem v dobro oziroma njihovo, bom rekla podporno komunikacijo dojemam kot svojevrstno in njim lastno mediteransko posebnost.

Kakor koli že, jutri moram nazaj domov, saj me na Golniku čaka drugi krog zdravljenja. Po prvem krogu zdravljenja je zdravnik v odpustno pismo med drugim zapisal: »Pri triinpetdesetletni bolnici z adenokarcinomom desnega zgornjega pljučnega režnja« in bla bla bla, je po »1. A ciklu prisotna blaga levkopenija z nevtropenijo«, karkoli to že pomeni, »zato je potrebna kontrola krvne slike« in tako naprej in še: »Prejme naročilnico za lasuljo.« Se pravi, kemoterapija mi ne bo uničila samo zasevkov v plevri, pač pa mi bodo zaradi izjemno močnih kemikalij izpadli tudi lasje. Da o gromozanski (in nepopravljivi) škodi, ki jo citostatiki povzročijo na vidnem in nevidnem sistemu ožilja, niti ne govorim. Niti zato ne, ker te poškodbe nihče, še zlasti pa ne iz medicinskih vrst, posebej ne izpostavlja. In, roko na srce, o uničenju ožilja v danih okoliščinah niti sama kaj dosti ne razmišljam. O tem bom razmišljala, ko bo čas za to, se pravi, ko se bom znebila prve in bistvene življenjske ovire. Pomeni, bika je treba zgrabiti za roge ali, povedano drugače, stvari se je treba lotiti smiselno in s pravega konca oziroma zornega kota. Vse drugo je tavanje v temu. Brcanje v prazno. Izguba časa in energije.

Kar pa se lasulje tiče, razmišljam takole. Lasulja? Seveda. Zakaj ne? Nenazadnje, se zelo rada afnam. Ampak, vse ob svojem oziroma pravem času. Lasuljo si bom, denimo, nadela, ko bom v časovni stiski in si frizure ne bom utegnila urediti. Da bi se za lasuljo skrivala oziroma, da bi z lasuljo prikrila svoje zdravstveno stanje, terapijo, ki jo preživljam? Bog me obvaruj tovrstnega razmišljanja, tovrstne mimikrije. (Se nadaljuje.)