S kamero v gore

Besedilo: Ana Hartman
Kategorija: Prosti čas / sreda, 1. oktober 2008 / 06:00

"Gore so čudovite. Tam odložiš bremena, ki jih imaš v dolini," pravi 29-letni Tine Marenče iz okolice Preddvora, ki na TV Pika vodi planinsko-gorniško oddajo Gorske sledi.

Zaprisežen alpinist Tine Marenče iz Bašlja pri Preddvoru ni nikoli razmišljal, da bi bil televizijski voditelj; do tega sta ga privedli njegovi veliki strasti - gore in snemanje. Od lanskega marca na TV Pika tako skupaj z Milanom Lebarjem pripravlja planinsko-gorniško oddajo Gorske sledi, ki je na sporedu prvi četrtek v mesecu.

Je bila pobuda za oddajo Gorske sledi vaša?

»Ja. Ko je pred leti z malih ekranov odšla priljubljena oddaja Gore in ljudje, je nastala velika praznina. Nekaj časa sem čakal, nato pa začel razmišljati, kako bi to praznino zapolnil. Ukvarjam se namreč z ljubiteljskim snemanjem, kamero imam s seboj večinoma v gorah, vedel pa sem, da bi sam zelo težko izpeljal podoben projekt. Nato sem srečal režiserja Milana Lebarja iz Kranja, s katerim sva se takoj ujela, rezultat tega pa je oddaja Gorske sledi. Del materiala posnamem jaz, del pa Milan. Veliko nama z arhivskimi posnetki pomagajo tudi planinci – gorniki, ki jih povabiva k sodelovanju. Drugače pa teživa k temu, da je oddaja čim bolj raznolika, da so prispevki iz čim več koncev Slovenije, da iz več zornih kotov prikazujejo gore, dogajanje v njih in ljudi, povezane z njimi. Poleg tega oddaja poskuša ozaveščati o obnašanju v gorah, opozarja na probleme, ki zadevajo gore, prikazuje zapuščino na območju gora … Oddaja je zdaj mesečna, želim pa si, da bi bila na sporedu vsaj na dva tedna, da bi bila ljudem še bližja. «

Čeprav naj bi Slovenci veljali za planinsko-gorniški narod, pa so oddaje s tovrstno tematiko redke na naših programih …

»Gorske sledi so edina kontinuirana planinsko-gorniška oddaja na naših televizijah, več let pa smo bili celo brez take oddaje. Po svoje je to kar težko razumeti, saj so Slovencem hribi blizu. V zgodovini so nam gore pomagale oblikovati slovensko samozavest. Himalajske odprave so nas v 60, 70-ih letih postavile ob bok največjim narodom. To je področje, kjer smo kljub majhnosti v svetu še danes zelo veliki.«

Kakšen je odziv publike na oddajo?

»Dober, še zlasti na arhivske posnetke in pogovore z alpinističnimi legendami. Letos je 40-letnica prve naše odprave v Afganistan in ravno v četrtkovi oddaji bom gostil dva člana te odprave, ki je bila pod vodstvom Aleša Kunaverja zelo uspešna. Pogovarjali se bomo, kako so takrat potekale odprave. Alpinisti so pred 40 leti potrebovali 20, 30 dni, da so prišli pod sedemtisočake, midva s kolegom pa sva, na primer, pred mesecem dni porabila dva dneva, da sva prispela v osrčje pogorja Tien Shan v Kirgizistanu, kjer sva se potem povzpela na 6995 metrov visoki Khan Tengri.«

In kdaj je kamera postala vaša spremljevalka v gorah?

»Pred petimi leti sem na prvi odpravi v pogorje Tien Shan laično posnel nekaj materiala, nato pa sem videl, da bi se iz tega dalo kaj narediti. Tako sem začel povezovati ti dve moji strasti; 'filmanje' in alpinizem. Tudi za diplomski nalogi iz geografije in sociologije sem pripravil dokumentarna filma Gorski turizem in varstvo gorskega okolja ter Kaj nam je tega treba.«

Vam pri napornih vzponih kamera ni odveč?

»Snemanje je zagotovo dodaten napor, saj imaš že sam s seboj dosti dela. Vendar je to po drugi strani dodatna motivacija. Že pred desetletji so odhajali s kamerami v najvišje gore in danes so ti posnetki neprecenljivi. Dodati moram, da dobro sodelujem z Dušico Kunaver, soprogo legendarnega pokojnega alpinista Aleša Kunaverja, ki mi omogoča, da Aleševe starejše posnetke lahko porabim v oddaji.«

Od kod izvira vaša ljubezen do gora?

»Izhajam iz planinske družine. Starša sta se bila planinca, stric se je resno ukvarjal z alpinizmom, po njegovih korakih je šel tudi starejši brat, nato pa še midva z mlajšim bratom. Gore so res čudovite. Tam odložiš bremena, ki jih imaš v dolini.«

Kateri je vaš najvišji osvojeni vrh?

»Že prej omenjeni Khan Tengri. Za seboj imam sicer pet odprav.«

Vas ob takih podvigih gorenjski hribi sploh še zanimajo?

»Seveda so mi blizu tudi domači hribi, še posebej tisti, kjer se da plezat. Grem pa tudi na nižje hribe, nekajkrat na leto na bližnji Storžič, za trening pa na Kališče, Lovrenc …«