Domovi večinoma obnovljeni

Besedilo: Ana Hartman
Kategorija: Železniki / ponedeljek, 22. september 2008 / 06:00

"Katastrofalne poplave ne bomo nikoli pozabili, prav tako pa tudi ne neverjetne solidarnosti Slovencev," leto dni po poplavi v Železnikih pravita Marinka in Tone Vrhunc.

Železniki – Leto dni po katastrofalni poplavi se je življenje v Železnikih vrnilo v ustaljene tirnice. Večina poplavljenih domov je obnovljena, objekti, na katerih se še povsem nazorno vidi, do kod je segala voda, počasi dobivajo nove fasade. Večina družin si je opomogla, med njimi tudi Vrhunčevi z Racovnika. »Brez velike pomoči ne bi zmogli. Nisva si mislila, da so ljudje zmožni tako velike solidarnosti,« pravita Marinka in Tone Vrhunc, ki živita le streljaj od Selške Sore, ki je doslej že štirikrat poplavila njuno hišo.

Najhuje je bilo seveda med lansko poplavo, v kateri je njun sin, ki je z družino živel v pritličju hiše, ostal brez strehe nad glavo. »Začasno so tako bivali v najetem stanovanju na Studenem, malo pa pri nama v prvem nadstropju in pri hčeri. Ker smo se obnove lotili takoj, so bili že po treh mesecih v svojem stanovanju. Obnavljali smo s pomočjo zavarovalnine, humanitarnih sredstev, veliko pa je bilo treba lastnega vložka, pa tudi sin je ogromno dela opravil sam,« pove Marinka in doda, da sin zdaj namerava izolirati hišo, ker se boji vlage. Po ujmi se je namreč v razvlažilcih prostorov na dan nabralo tudi po 45 litrov vode. Kot je dejal Tone, jih čaka le še obnova fasade, ki se bo začela v dveh tednih, polovično pa jo bo sofinancirala občina iz humanitarnih sredstev. Tudi v Železnikih se je po mnenju Marinke v enem letu veliko naredilo: »Vsega naenkrat pa seveda ne morejo narediti, drugo se bo obnovilo v nekaj letih.«

A četudi bodo sledovi podivjane vode sčasoma izginili, pa domačini 18. septembra 2007 ne bodo nikoli pozabili. »Ob vsakem dežju začneš premišljevati, kaj če bo padal tri dni skupaj,« pravi Tone. »Česa tako groznega ne moreš nikoli pozabiti,« pristavi Marinka, ki se ji je z možem in vnukom komaj uspelo rešiti iz podivjane vode. »Iz stanovanja v pritličju smo poskušali reševati stvari, a je voda naenkrat vdrla vanj in vse zalila. Iz hiše smo poskakali skozi okno, od tam pa nas je iz vode, imeli smo je do vratu, potegnil sokrajan Oto Kokalj, ki smo mu resnično hvaležni. Stvari se lahko popravijo, le življenja se ne more kupiti nazaj,« pripoveduje Marinka in dodaja, da česa takega ne bi še enkrat prenesla. Prav zato se ji, tako kot drugim Železnikarjem, zdi najbolj pomembno, da čim prej poskrbijo za celovito poplavno varnost.