Iz starih časov: Trubarjevo leto 1908

»Trubarjevo leto« je letos, enako pa se je imenovalo pred sto leti (1908), ko so slavili Trubarjevo štiristoletnico. Ivan Cankar je imel v tistem letu dve predavanji in v enem med drugim izrekel, kar sledi. »Še predno je to leto napočilo, so se že oglašali različni ljudje, ki ne morejo živeti brez odborov in odsekov in ki so kratkomalo vzeli Trubarja v zakup. Meni se skoro dozdeva, da je tem korenitim narodnjakom (ki hodijo okoli in iščejo, kaj bi slavili) edina skrb in edino veselje, da se porodi na Slovenskem v enem letu dolga vrsta novih predsednikov, podpredsednikov, tajnikov in drugih nepotrebnih ljudi. O Trubarju samem imajo neko temno slutnjo; tisti, ki ne vedo ničesar o njem, ga smatrajo za navdušenega antiklerikalnega narodnjaka. Tisti pa, ki so nekdaj slišali o reformaciji na Slovenskem, morejo na tihem in globoko v srcu Trubarja edinole sovražiti!«

Tako je govoril Cankar v predavanju na Dunaju, 6. marca 1908, na Trubarjevem večeru, ki ga je priredilo dunajsko visokošolsko društvo Sava. »Zakaj tako je dandanes na Slovenskem: večina ljudi, ki bodo hrupno in javno slavili Trubarjev spomin, nima v sebi ne sence Trubarjevega duha, ne kapljice Trubarjeve krvi! Da so živeli takrat, bi bili šli s Hrenovo procesijo in bi stali ob grmadi, kjer so gorele Trubarjeve postile in Dalmatinove biblije! – Strašna je ironija zgodovine: v letu, ko slavimo spomin velikega našega reformatorja in revolucionarja, je slovenski narod najbolj papističen izmed vseh narodov evropskih. Tega je kriva v velikanski meri strahopetnost, neodkritosrčnost in kratkovidnost takih naših čudežnih antipapistov, ki bodo letos Trubarja slavili! – Dobro vem, da je še mnogo drugih vzrokov tej žalostni resnici, da so slovenske dežele dandanašnji kakor črn madež na avstrijskem zemljevidu. Ampak poglavitni vzrok je brezpogumnost tistih, ki bodo častili z besedo Trubarjev pogum.«

Iz navedenega pisanja je razvidno, da je Cankar, ki je bil po politični drži socialist, ošvrknil tako »papiste« kot »antipapiste«, še posebej pa tiste, ki so se v svojem »prilagodevanju danim razmeram« obračali po vetru. »Posebno jasno se je pokazalo lani in letos, kako lahko je različnim rodoljubom, da zlezejo brez pomisleka pod kuto. Človek že komaj ve, če naj ne pozdravi s 'Hvaljen bodi Jezus Kristus' prijatelja, ki je še včeraj klical 'Stran s papisti!'. Jaz imam takih izkušenj. Ljudje, ki bi bil prisegel nanje, romajo zdaj kar s procesijo v breznačelnost. Oni pravijo, da se 'prilagodevajo danim razmeram', ter psujejo to prilagodevanje z različnimi, večidel latinskimi nazivanji. Jaz pa, ki razumem latinščino v zelo majhni meri, sem takih misli, da breznačelnost le enostavno imenujemo breznačelnost. Toliko je gotovo, da stojimo danes, baš v Trubarjevem letu, na eni izmed najbolj žalostnih in sramotnih stopnic našega narodnega razvoja …« (Navedeno po 25. knjigi Cankarjevega Zbranega dela, 1976.)