Glasujte za ...

Kaj imajo letos skupnega Združene države Amerike in Republika Slovenija? Naravne nesreče in volitve. Dimenzije ameriških orkanov so sicer bistveno večje od slovenskih neurij, enako velja za volitve. A v bistvu gre za podobne reči ...

Razlika med naravnimi nesrečami in volitvami seveda je. Prve prizadenejo vse prebivalstvo območja, ki ga »izberejo«, na volitvah pa izvolimo oblast, ki je za ene velika sreča, za druge pa precejšnja nesreča. Na nesreče nimajo prizadeti tako rekoč nobenega vpliva, na volitvah pa ima vsak svoj glas (»en človek, en glas«), ki ga po lastni presoji ali/in pod vplivom predvolilne agitacije da tej ali oni stranki. In tako bo tudi letos, že to nedeljo.

Imajo pa letošnje volitve, ameriške in slovenske, še dodatno težo. To pot ne gre le za to, katera stranka oziroma koalicija bo vladala v naslednjih štirih letih. Gre tudi za izbiro trajnejše politične usmeritve. Če v Ameriki zmagajo republikanci, to pomeni po dveh še en mandat za konservativno, fundamentalistično Ameriko, v kateri se bogatim znižujejo davki, revnim pa socialne pravice. Ta Amerika si domišlja, da je svetovni žandar, v resnici pa ne more vzpostaviti in vzdrževati reda (ga sploh hoče?) niti v dveh puščobnih in nemirnih državah, kakršni sta Irak in Afganistan. Zmaga demokratov pa bi prinesla prvega temnopoltega predsednika v državi, katere blagostanje je bilo svoj čas utemeljeno na brezobzirnem iztrebljanju rdečekožih domorodcev in na delu temnopoltih sužnjev. Prinesla bi višje davke za bogate in več sociale za manj bogate in slej ko prej tudi manj agresivno zunanjo politiko …

Kaj pa pri nas? V tem pogledu primerjava ni tako enostavna. Še en Janšev mandat na tri Drnovškove ne bi bil tragedija. Res je sicer, da tudi pri nas eni vse bolj bogatijo, druge pa se odriva na rob revščine in v boj za preživetje. A to je kapitalizem, ki smo ga sami izbrali. Leta 2004 smo mnogi glasovali za spremembo samopašne in zamočvirjene politike, v kakršno se je spremenila dvanajstletna vladavina tedanje LDS. Nismo pa glasovali za politiko, ki najprej proizvede tajkune, potem pa pred volitvami uprizarja nanje navidezni lov. In ne za fundamentalistično Slovenijo, v kateri ima vse večjo veljavo Cerkev, njena šentflorjanska kultura pa bi se najraje omejila na farne procesije in gasilske veselice.

Manj sociale na eni ter več bogatenja in fundamentalizma na drugi strani – to je skupno konservativni Ameriki in Sloveniji. Po drugi strani pa ima Amerika nekaj, česar Slovenija še nima. Ima neodvisno sodstvo in medije. Spomnite se pogostega prizora iz ameriških filmov, v katerem sodnik presodi in udari s kladivom po mizi. Nihče mu ne ugovarja, sam predsednik v Beli hiši, ki je najmogočnejši vladar tega sveta, si niti pomisliti ne upa, da bi skušal vplivati na presoje zadnjega podeželskega sodnika. Ali pa, da bi posegal v medije. Nasprotno: republikanski predsednik Nixon je moral odstopiti, ko sta Bob Woodward in Carl Bernstein, preiskovalna novinarja Washington Posta, javnosti razkrila, da je lagal.

A pri nas (še) ni tako. Nekateri smo na začetku mandata te vlade upali, da se bo v njem uveljavilo tisto, kar se ni uspelo v prejšnjih. Da bi se po osamosvojitvi države osamosvojili tudi drugi življenjski deli slovenske družbe: gospodarstvo, civilna družba, sodstvo, mediji … Med njimi so organske povezave, noben od teh delov ne more delovati sam zase. Hkrati pa vsak od njih za svoje optimalno funkcioniranje potrebuje precejšno mero samostojnosti in institucionalizirane gotovosti, da ga tudi mogočna država in njeni veljaki ne morejo kar tako povoziti, v trenutkih slabe volje odstraniti in zamenjati. Upati je, da se bo bistveni napredek v tem pogledu zgodil v naslednjem mandatu zakonodajne in izvršilne oblasti. V tem se pač ni.

V sporu med vlado in sodniki, ki še ni končan, se je pokazalo, da ne gre le za sodniške plače, ampak tudi za težnjo po večji samostojnosti sodne veje oblasti. Dejstvo, da je nekaj zelo narobe tudi v odnosu med vlado in mediji, pa se je najbolje pokazalo v aferi Patria. Pustimo v tem zapisu ob strani vprašanje podkupnin (ki ga je seveda treba raziskati) in se osredotočimo na živčne reakcije predsednika vlade, zunanjega ministra in drugih, v katerih so skušali »naši« od svojih finskih kolegov doseči, da bi posredovali pri finski državni televiziji, policiji in pravosodju, naj vendar že razkrijejo vire, na katerih temeljijo obtožbe o podkupovanju. Finska vlada je takšno možnost odločno zavrnila, z razlago, da so pri njih mediji in policija pri svojem delu samostojni in da jim še na misel ne pride, da bi se vanj vmešavali. Naša vlada je bila od finske deležna prave lekcije demokracije. Prezirljiv odnos do samostojnosti medijev v Sloveniji pa so nadvse očitno razkrili tudi tisti, ki po medijskem polju polivajo smrdljivo časopisno gnojnico, imenovano »brezplačniki«. Kdo so, je po njihovem pisanju več kot očitno.

Kakorkoli že: tudi od te nedelje naprej bomo imeli oblast, ki jo bomo izvolili in kakršno si zaslužimo. Več ko bo oddanih glasov, bolj bo jasna volja ljudstva o tem, kdo za oblast ni le poklican, ampak tudi izvoljen. Pojdimo torej volit, oddajmo svoj glas!