Bobnar ni v ozadju, sestavlja celoto

Gašper Bertoncelj zadnjih šest let živi in ustvarja pri nas in v New Yorku. Znova je zanimiv tudi zaradi sodelovanja z Zoranom Predinom. Slednje je znova aktualno, kot tudi njegova lastna glasba. Pri ameriški založbi je izšla njegova plošča Caution! Hard Hat Area! Zapisan je glasbi, natančneje jazzu, swingu ... Gašper Bertoncelj, jazzovski bobnar iz Kranja

Kranjčan, študent v Ameriki, glasbenik, bobnar, jazzist, Predin, Gašper in Bertoncelj. Vse to opisuje in dopolnjuje ključne besede njegove biografije. Sodeloval je z mnogimi, tudi svetovno znanimi glasbeniki, pred tremi leti prejel naziv Master Of Arts – Mojster umetnosti. Leto 2008 je morda njegovo leto, saj se bo lahko vnukom pohvalil, da je tega leta izdal prvo, pravzaprav prvi dve plošči, nastopa kot umetniški vodja, aranžer, komponist, producent in predvsem bobnar. Poleg zgoraj omenjenega ameriškega albuma bo ob koncu leta izšel tudi The Swingers Of Jazz pri slovenski založbi.

Veliko nastopate. Tu in čez lužo. Je vaše življenje le še glasba?

»Ja, že nekaj časa, edina razlika je, da sem bil prej v New Yorku in sem se v Slovenijo vračal le poleti in igral, kolikor se je dalo. Tudi sedaj igram, kolikor se le da, vendar sem stalno na poti Ljubljana–New York. Letos se je prvič zgodilo, da bom šest mesecev v Sloveniji, šest v Združenih državah. To mi je zelo všeč, saj sem več doma. Letos je naneslo, da znova sodelujem z Zoranom Predinom in njegovim Gipsy Swing Bandom. Ljudje nas sprejemajo, začeli smo že lani, letos februarja nadaljevali, igrali smo vse poletje in upam, da bo tako tudi vnaprej. Seveda pa sem izkoristil še vse 'luknje' med nastopi in se dogovoril še za druge 'špile'.«

Torej bi lahko parafrazirali znani film: Vsega je kriv Zoran Predin?

»Da. Pred kratkim smo skupaj posneli nov album oziroma celo tri, v slovenščini, hrvaščini in angleščini. Upam, da me bo tudi vnaprej angažiral in mi plačeval letalsko vozovnico (smeh). To je bila za mene res velika sprememba, ki se hkrati z mojo večjo prisotnostjo v Sloveniji kaže tudi tako, da sem manj v New Yorku.«

Ali enostavno ne računajo več na vas?

»Padel sem ven. V Ameriki je drugačen sistem kot v Sloveniji. Kot prvo, v Ameriki igram na višjem nivoju kot doma, saj je jazz bolj kvaliteten, nisem pa imel še možnosti za igranje z ameriškim Predinom. Bolj ali manj je na sporedu jazz, zraven pa sodi še vse drugo. Tudi country, rock, vse.«

Country glasba za jazzista?

»Da. Obstajamo dve vrsti glasbenikov. Eni delajo povsem običajno službo in popoldne igrajo zgolj svojo zvrst glasbe, druga skupina, ki ji pripadam tudi sam, pa so glasbeniki, ki igrajo vse, samo da jim ni potrebno delati ničesar drugega. To znam dobro delati. To sem. Običajne službe ne iščem in upam, da je tudi ne bom.«

Pa vendar, prepoznavni ste po jazzu, a bi se za denar spustili v pop glasbo?

»Tudi. Ni problema. To je moja služba. Kdor me pokliče in reče, da potrebuje bobnarja, bom zraven. Pomembno je seveda, da je skupina dobra, da želijo delati in jim je glasba na prvem mestu. Tako se lahko razumemo, najdemo skupni cilj in kemijo. Rad igram vse zvrsti.«

V kateri se sami najbolje počutite?

»V jazzu, saj imam tudi tak set bobnov, najbolj tej glasbi primeren inštrument, čeprav ga lahko uporabljamo povsod.«

Pa je za jazz dovolj priložnosti v Sloveniji?

»Zadnje tri mesece (intervju smo opravili v začetku septembra, Gašper Bertoncelj je trenutno znova v New Yorku, op. a.) sem igral skoraj vsak dan … Zastonj ne igram več. Tudi naša generacija je odrasla, profesionalno se ukvarjamo z glasbo in od nje živimo. Največji približek zastonjkarstva pa so ponedeljkovi 'sešni' pri Gaju. In to le zato, ker drugega prostora za tovrstne dogodke pri nas ni. Imamo še Sax pub v Ljubljani, vendar je to premalo. Uf, da ne bom govoril o Kranju, Gorenjski. Avgusta sem sicer igral z mojo skupino, pod mojim imenom in vodstvom na Jazz Kamp Kranj.«

To je novost zadnjega leta, vaša avtorska glasba.

»To je nekaj povsem novega. Izšli bosta dve novi plošči, CD-ja, pri dveh založbah. Posneli smo jih že maja lani, vendar preden najdeš založbe … Leto gre prehitro naokoli. Plošča za ameriški trg vsebuje tri povsem moje skladbe, nekaj je aranžmajev, z mano sta sodelovala basist Peter Mihelič in pianist Boris Kozlov. Skupaj osem skladb. Plošča za Slovenijo pa v večji meri vsebuje standardne skladbe, ki smo jih s slovensko ekipo skupaj aranžirali, ena je narejena zgolj za bobne. Zelo sta si različni, čeprav gre za isti cilj, za isto glasbo.«

Vas moti, da ste na odru zadaj, da se vas manj vidi? Niti ne pojete balad, pevci pa so najbolj na udaru, prepoznavni.

»Srečen sem, da nisem pevec (smeh). Zelo mi je všeč biti v ozadju, da igram in mi ni treba veliko govoriti. V osnovi bi najraje bil zgolj bobnar, da me glasbeniki pokličejo, ko me potrebujejo, in delamo dobro glasbo. Pri jazzu je to zelo odprto, saj se lahko hitro dobimo in naredimo projekt. Tako je bilo tudi z Blažem Trčkom iz Radovljice. Upam, da bomo snemali tudi za RTV Slovenijo, nekaj smo letos snemali tudi v Celovcu in v Novem mestu, skupaj kar pet, šest projektov, če štejem tudi Zorana Predina.«

Plodno leto?

»Da, pa še trideset let sem letos praznoval, o kilogramih pa ne bi (smeh) …«

In bobnar v ozadju?

»Idealno bi bilo, da bi bil vodja lastnega projekta dvakrat na leto po en, dva tedna. To pomeni, da formiram svojo skupino, gremo na turnejo, šel bi še na dva festivala. To pa je vse. Sicer pa raje vidim, da me pokličejo in igram. Raje vidim, da me poznajo glasbeniki, kot da bi bil le bobnar ene skupine, zavezan le njej in ne bi smel igrati drugje. To bi me ubilo. Raznovrstnost je na prvem mestu. Ne strinjam se, da so bobni v ozadju, morda le vizualno. Vse to mi daje energijo. Naslednji dan si sicer utrujen, pa vendar je zvečer na vrsti nov 'špil'. Letošnje poletje sem si vzel zgolj štiri dni dopusta!«

Velikokrat ste nastopali tudi v tujini. Kje poslušalci bolje sprejemajo jazz – pri nas, v soseščini ali v Ameriki?

»Velike razlike so. Prva ogromna razlika je, ob igranju swinga, da znajo v Ameriki vsi pravilno ploskati, pri nas pa vsi narobe, kot bi šlo za polko. To ubija glasbo. V Nemčiji so nam vsi ploskali, ampak narobe.«

Verjamemo, da so bili navdušeni.

»Bili. Popolnoma. Ampak nas meče iz ritma. Zelo velike razlike se kažejo pri nastopih s Predinom. Na Gorenjskem ni življenja. Pred časom smo nastopali v Kranjski Gori, v šotoru, zastonj vstop. Ko smo prišli na oder, ni bilo nobenega v šotoru. Na koncu je bilo povsem polno, meter po meter so nam bili bližje. Zelo nesproščeno. Na Štajerskem so že bolj odprti, o državah nekdanje Jugoslavije pa bolje da ne govorim. Poslušalci norijo.«

Kaj manjka Gorenjcem!?

»Sproščenost. Zagotovo jim je do glasbe, sicer ne bi prišli, ne bi plačali vstopnice.«

Podajate se v hram kulture, v Cankarjev dom.

»Novembra bom predstavil ameriško ploščo, razen Cankarjevega doma še v Novem Sadu in upam, da tudi drugje. Kot sem rekel prej, bi rad zbral odlično ekipo in teden, dva koncertiral. Le to dvoje gre skupaj, saj brez desetih nastopov ne morem dobiti odlične ekipe, med njimi so tudi znani tuji glasbeniki. Ti fantje pač stanejo, zato jih je treba tudi izkoristiti. Sam se sicer bolj vidim v ukvarjanju z glasbo, vendar pri nas moraš izdati ploščo, če želiš nastopati. Brez 'biznisa' tudi v glasbi ne gre (smeh).«