Absolutno proti

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Ponedeljek, 9. julija

Na jutranjem sprehodu po Rožniku srečam neko daljno sorodnico, za katero ne vem natančno, po katerem kanalu je prišel do nje glas o moji najnovejši življenjski preizkušnji. Njeno izbiranje besed in pomilovanje, ki ga je čutiti kot nahrbtnik, poln kamenja, kratko malo prezrem. Med pogovorom zvija roke, zavija oči, zajema sapo, zmiguje z glavo, je tik pred tem, da spusti solzo ali dve in »tala« nasvete. Recimo v tej smeri, da si zdaj, ko sem na kemoterapiji, pod nobenim pogojem, ampak res pod nobenim pogojem, ne smem privoščiti brezmesne prehrane; prav zdaj bojda potrebujem močno hrano. »Kaj imaš v mislih, ko praviš močna hrana,« jo navidez zainteresirano vprašam. In mi našteje: goveja juha, še bolje petelinja, krompir na sto in en način, svinjska pečenka, sirovi štruklji, ribe, vinski šodo z jajci, jajčka na oko, pripravljena na ocvirkih ali zaseki, niti tortica mi ne bo škodila in tako naprej po utečenih tirnicah. Samo na ta način mi bo menda uspelo preživeti kemoterapijo. Ne vem, zakaj ljudje, ki nimajo niti pojma še manj izkušnje s kemoterapijo, da o zdravi prehrani niti ne govorim, tako radi delijo nasvete. Rekla pa nisem nič. Preprosto se mi ni ljubilo.

Ko ostanem sama, se zamislim ali, bolje rečeno, zgrozim. V verigi kulinaričnih nasvetov je sorodnica (naj ji Bog nakloni malo več pameti), ki je pravkar odšla, tako rekoč nepomemben člen. Z mojega zornega kota, z mojega načina razmišljanja, vedenja in dojemanja stvari, so milo rečeno vprašljivi tisti slovenski zdravniki in onkologi, ki rakavim bolnikom priporočajo, svetujejo ali celo vsiljujejo meso in mesne izdelke. Nenazadnje je treba vedeti, da so ameriški znanstveniki prišli do zaključka, da morajo ljudje, ki so zboleli za rakom, meso s svojega jedilnika povsem črtati. Po mojem razumevanju dejstev tudi ali predvsem zato, ker meso, kupljeno v trgovini, tako rekoč obvezno vsebuje rastni hormon, ki brez dvoma vpliva na pospešeno rast rakavih celic.

Spomnim se na svojo prvo kemoterapijo in (mlado, ambiciozno, razgledano, zaupanja vredno) sobno zdravnico, ki me je prišla z določenim namenom ali čisto brez njega pogledati. »Slišim,« mi reče, »da ne jeste mesa. Moram vam povedati, da se jaz s tem absolutno ne strinjam.« Jaz: »Že mogoče, gospa doktor, da se s tem ne strinjate vi, zame pa je važno, kaj mislim, kaj delam, kako stvari dojemam, kako jih čutim, kako slišim svoje telo in kako se odločam jaz sama.« Njen odziv na mojo odločnost me je presenetil. »Prav,« je rekla, »samo še to mi razložite, s čim boste nadomestili beljakovine.« Jaz: »S stročnicami.« »Potem je v redu,« se je vdala in dodala, »samo to glejte, da jih boste pojedli dovolj.« Oh, seveda, bom, saj gre za moje življenje, sem si mislila. Sploh pa je tako, da edina past veganske prehrane sploh niso samo beljakovine. Kar se potrebe po zadostni količini beljakovin tiče, današnja stroka menda celo pretirava. (Se nadaljuje.)