"Kolenogriz"

Vrtaška planina (1489 m) - Današnjo turo lahko označim kot nezahtevno, a zelo naporno, saj se na celotnem vzponu pot "položi" le dvakrat za 10 dolžinskih metrov, drugo pa je strmo, zelo strmo. Pravi "kolenogriz".

Bila je sobota, pred dvema tednoma, ko sem se odločila, da grem na Vrtaško sleme, piramidasti vrh na meji med Vrati in Martuljkovo skupino. Nikakor se mi ni sanjalo, da bom morala turo na dveh tretjinah poti prekiniti. A tudi to se včasih zgodi! Pa nič hudega. Gora bo počakala do naslednjič.

Glavni cilj mi je bilo Vrtaško sleme, čudovit razglednik, ki z 2077 metri nadmorske višine dominira nad Mojstrano in meji na Martuljkovo skupino, spogleduje pa se s Kukovo špico, Škrnatarico in seveda severno triglavsko Steno. A turo sem prekinila malo nad Vrtaško planino. Zakaj, se sprašujete, kajne? Hja, pojdimo skupaj do planine, pa vam povem.

Zapeljete se do konca Mojstrane, proti dolini Vrat. Pri zadnjih hišah na levi strani je na koncu manjše parkirišče, kjer parkirate, se odpravite približno 50 metrov nazaj po cesti in zavijete levo v breg na markirano pot. Sledite markiranemu kolovozu in po slabih 10 minutah se znajdete na križišču, kjer je na drevo pritrjena tablica, ki označuje pohodniško pot številka 14. Na tem križišču zavijte levo. Pot se bo začela strmo dvigovati. Najprej bo potekala po gozdu, po mehkem, po listju in smrekovih iglicah. A kmalu boste dosegli tudi skale. Pot je lepo speljana mimo skal. Pri prvih se vam bo odprl prelep razgled na Mojstrano in Dovje, za katerim se bo videla Dovška baba, pred vami pa bo nizka vzpetina Grančiše (843 m), ki jo bomo obiskali pri vrnitvi. Strmina vam ne bo dala dihati. Kamenje in šodr bosta od vas zahtevala previden in trden korak. Tisto jutro, ko sem po tej poti hodila, nisem imela nobenega razgleda, ker je bila megla. Ko pa je ni, je razgled več kot čudovit, saj se pod vami kaže dolina Vrat, ravno tako se v daljavi vidi Krma. Pot je resnično pravi kolenogriz. Po dobrih dveh urah hoje dosežete leso, ki označuje začetek Vrtaške planine. In tukaj se pot, končno, malo unese. Do pastirskega doma na Vrtaški planini je še nekaj minut zložne hoje. V koči vam bodo postregli s čajem, pa tudi kakšna jed na žlico je vedno pri roki.

Tisto soboto sem pot nadaljevala naprej proti Vrtaškemu vrhu (1898 m). Že do same planine me je minilo veselje, ker je bilo vreme megleno, oblačno, brez razgleda. Če bi nadaljevala do vrha, bi sicer lahko rekla, da sem na vrhu bila, to bi bilo pa tudi vse. Ostala bi brez lepe fotografije z vrha, ki si zaradi svoje razglednosti vsekakor zasluži obisk. Vendar, v nadaljevanju me je zmotilo še nekaj, zaradi česar sem raje obrnila. Namreč, na Vrtaški planini se pase kar nekaj živine, med njimi tudi odrasel bik, ki je bil tisto dopoldne bolj slabo ali pa recimo, bolj divje, razpoložen. Ko me je zagledal na travniku, kjer se je pasel skupaj s svojo čredo, je začel pihati in kopati v zemljo, da o čudnih glasovih sploh ne govorim. Priznam, da sem se ga ustrašila. Bik in grdo vreme; dva razloga, da sem obrnila in se bom v ta konec vrnila jeseni, ko bo živina že v hlevu, čisto ozračje pa bo povrnilo tudi čudoviti razgled. Gospa na Vrtaški planini mi je povedala, da ima bik občasno svoje divje dneve, gospod pa je povedal, da ni nič nevaren. Ampak jaz pravim: "Bik je pač bik!"

Vrnete se po poti vzpona. Če imate težave s koleni, vam omenjeno turo odsvetujem, saj kolena na poti navzdol zelo trpijo. Ko boste že skoraj pri cesti, ki pelje v Vrata, zavijte pri tablici s številko 14 še na vrh vzpetine Grančiše, odkoder je lep razgled na Mojstrano. Na mojem povratku je bilo tukaj sonce, višje je bila še vedno megla; vse tja do višine 2200 metrov. Hja, še enkrat bo potrebno prehoditi kolenogriz in se povzpeti na Vrtaško sleme. Kljub temu, da je Vrtaška planina precej nižja, je pa že sama po sebi dovolj zanimiva, da jo obiščete. Samo ne pozabite: strmo je!!

Nadmorska višina: 1462 m

Trajanje: 5 ur

Višinska razlika: 812 m

Zahtevnost: 3 zvezdice