Volilni sistem nagrajuje velike stranke

V Sloveniji velja proporcionalni volilni sistem, kar pomeni, da na volitvah v državni zbor volimo politično stranko. Deleži glasov volivk in volivcev gredo najprej političnim strankam in ne posameznikom, čeprav so njihova imena odtisnjena na volilnih lističih poleg znakov in imen strank.

Kako učinkuje glas volivca, ki ga odda na volitvah poslancev v državni zbor?

Za razumevanje volivca, kako v resnici učinkuje njegov glas, je treba poudariti to, da gre njegov glas v volilnem sistemu, kakršen velja v Sloveniji, politični stranki. Na volilnih lističih, ki jih bomo na voliščih dobili prihodnjo nedeljo, 21. septembra, je najprej odtisnjen barvni znak stranke, sledi celotno ime stranke, nato je pripisan kandidat v volilnem okraju, kjer volivec ali volivka izbirata.

»Sistem je proporcionalen in glasuje se za politično stranko, vse ostalo je bolj videz,« pojasnjuje Branko Grims, poslanec, ki se s primerjavo različnih volilnih sistemov ukvarja v svoji doktorski nalogi. »Glas gre politični stranki in vsi glasovi za to politično stranko se na državni ravni seštejejo. Če stranka preide štiri odstotke na državni ravni, se šele opravi izračun in »gredo« ti glasovi v tisto volilno enoto (v Sloveniji jih je osem), kjer je ta stranka dobila najvišji odstotek glasov. V volilni enoti pa »gredo« glasovi v tisti volilni okraj, kjer je spet stranka dosegla najvišji odstotek glasov, in kandidat z liste te stranke v tem okraju je izvoljen. Mandat dobi politična stranka ne kandidat, ki je šele naknadno določen po opisanem postopku. Kandidat bi bil neposredno izvoljen v večinskem volilnem sistemu. Zaradi tega mehanizma je treba razumeti, da glas volivca, oddan v enem volilnem okraju, zelo redko ostane tistemu, ki je na volilnem lističu pripisan stranki kot kandidat. Ostane le v primeru, če je kandidat po omenjenem mehanizmu na koncu dejansko izvoljen. V vseh drugih primerih pa gre glas volivca lahko tudi na čisto drug konec Slovenije. Razlika je posebej očitna pri majhnih strankah. Velika stranka bo imela v vsaki volilni enoti izvoljenega vsaj enega poslanca, praviloma pa več. Glasovi gorenjskih volivcev v volilni enoti na Gorenjskem na tak način tudi ostanejo. Nikakor pa ni rečeno, da ostanejo ravno v tistem volilnem okraju. Na volitvah je čez tisoč kandidatov, izvoljenih jih bo le 88. Že to pove, koliko oddanih glasov bo lahko potovalo drugam. Pri manjši stranki pa je stvar še bolj pereča. Majhna stranka, ki bo imela denimo štiri poslance, v polovici volilnih enot sploh ne bo imela nikogar izvoljenega. In če neka majhna stranka dobiva, denimo, na štajerskem koncu boljši volilni rezultat na volitvah, potem bodo v tem primeru z glasovi Gorenjcev izvolili nekoga na Štajerskem.«

Na volitvah damo glas politični stranki

V čistem proporcionalnem sistemu postavi stranka listo in tu se gre po zaporedju na listi. V Sloveniji pa je sistem nekoliko prirejen, tako da je bolj na videz približan večinskemu volilnemu sistemu, čeprav gre v resnici za proporcionalni sistem. Ali v tem primeru videz vara? »Ne, če ljudem pošteno poveš, kako njihov glas učinkuje,« pojasni sogovornik in dodaja, da pa žal nekateri kandidati nastopajo, kakor bi šlo za večinski sistem. Zlasti naj bi to veljalo za nekatere župane ali izrazito lokalno znane ljudi, kar bi bilo lahko zavajajoče, saj gre glas volivcev v veljavnem volilnem sistemu v Sloveniji politični stranki. Danes pa ljudje že iz anket, objavljenih pred volitvami, lahko vidijo, kolikšne ima stranka možnosti za izvolitev v neki volilni enoti oziroma okraju in potem lahko vsaj približno tudi uganejo, komu bodo šli v resnici njihovi glasovi. Tudi sicer meni, da so ljudje ta sistem že kar dobro doumeli in da v praksi na simbolni ravni to pomeni, da gre glas za stranko najprej predsedniku stranke.

Slovenija je razdeljena na osem volilnih enot, vsaka od njih pa na enajst volilnih okrajev. Prva volilna enota predstavlja Gorenjsko. Za lažje razumevanje volilnega sistema si v okviru celotne Slovenije na eni strani in prve volilne enote (Gorenjske) pobliže oglejmo dva scenarija. Eden velja za majhne, drugi za velike stranke. Prvega si oglejmo na zemljevidu Slovenije.

Glasovi malih strank »potujejo« po Sloveniji

Tu obstaja velika možnost, da bo glas, oddan na Gorenjskem, šel nekam drugam, če stranka v tej volilni enoti ne bo imela nobenega poslanca. Glasovi za to stranko se bodo sešteli na državni ravni. Če bo ta dobila štiri odstotke, ji bo po d'Hondtovem izračunu pripadalo določeno število mandatov v državnem zboru. Če pa stranka ne bo dobila štirih odstotkov glasov volivcev, kolikor je pogoj za vstop v parlament, pa volilni sistem deluje tako, da glasove porazdeli največjim strankam. Ta sistem izrazito nagrajuje velike stranke, celo več: bolj ko največji stranki izstopata, v večji meri gredo glasovi samo njima. Če neka majhna stranka dobi denimo 3,9 odstotka glasov na državni ravni in ni dosegla ustavne meje za vstop v parlament, se bodo glasovi te stranke v približnem razmerju, odvisnem od velikostnega sorazmerja dveh največjih, porazdelili med ti dve stranki. Več ko bo manjših strank izpadlo iz parlamenta, močnejši bosta izstopajoči stranki. Če pa stranka preide štiriodstotni prag, je ključno, v katerih volilnih enotah je dobila največji delež glasov. Če bo glede na odstotek glasov dobila štiri poslanska mesta v parlamentu, je zelo verjetno, da bo imela v štirih volilnih enotah po enega poslanca. Denimo, da ta stranka tradicionalno dobiva bistveno boljši volilni izid na Štajerskem. To pomeni, da bo glas, oddan nekje na Gorenjskem, prek seštevka na državni ravni, »šel na Štajersko« in s tem glasom bo v tisti volilni enoti, ki je bila po odstotku doseženih glasov za to stranko boljša, izvoljen tisti kandidat v tistem okraju, kjer je ta stranka dosegla najvišji odstotek. To je lahko problem, saj je lahko izvoljen človek, za katerega volivec ne bi glasoval, če bi nastopil kot kandidat v njegovem volilnem okraju. Zato je prav, da se ljudje zavedajo učinka tega volilnega sistema. Če bi imeli večinski volilni sistem, bi se takšni zmedi lahko izognili, volili bi imena in ne strank, s tem pa bi bila volilna zgodba lažje razumljiva.

Simbolno glasovanje za predsednika stranke

Po zadnji noveli volilnega zakona mora v vsaki volilni enoti biti izvoljenih točno enajst poslancev. Volimo namreč 88 poslancev v osmih volilnih enotah, edinole poslanca narodnosti se volita na drugačen način (večinsko).

Proporcionalni volilni sistem je zapisan v ustavo, za morebitno njegovo spremembo bi potrebovali dvotretjinsko večino. Poslanci v parlamentu pa praviloma verjamejo, da bodo na enak način, kot so že bili enkrat izvoljeni, znova imeli največjo možnost izvolitve. To je tako, kot bi pes lovil svoj rep, se pošali sogovornik, s čimer da vedeti, da je možnost za bistveno spremembo sedanjega volilnega sistema izjemno majhna. Volilni sistem je zato zaenkrat takšen, kakršen pač je.

Pri malih strankah je torej mogoče »potovanje« glasov po Sloveniji in gorenjski glas lahko izvoli tudi nekoga na Štajerskem. Predsedniki (malih) strank si praviloma zagotovijo najboljše okraje in tudi sicer so deležni največje promocije, zato je njihova možnost za izvolitev praviloma največja; tako da lahko tudi iz tega razloga znova ponovimo, da volivci na simbolni ravni glasujejo za predsednika stranke.

Scenarij za večje stranke pa lahko pojasnimo na zemljevidu volilne enote, v našem primeru Gorenjske. V večjih strankah ostanejo glasovi praviloma v volilni enoti. V volilni enoti sta lahko na primer izvoljena dva kandidata iz iste stranke. Preostali kandidati te stranke so torej v volilni enoti v bistvu nabirali potrebne dodatne glasove za tista dva v okrajih, ki sta dobila najvišji odstotek in sta na tak način bila tudi izvoljena. V tem primeru glasovi »potujejo« med volilnimi okraji in ostanejo vsaj v isti volilni enoti. Torej bo Gorenjec v primeru večjih strank glasoval za nekoga na Gorenjskem, za tistega na glasovnici pa le v primeru, če glasuje prav v okraju, kjer ta stranka dosega najboljši izid.

Pri malih strankah je lahko dodaten nesporazum še pri »mejnih« mandatih. Sedaj namreč velja, da mora biti v volilni enoti izvoljenih točno enajst poslancev. Preden je to obveljalo, se je dogajalo, da je bilo denimo v volilni enoti na Koroškem izvoljenih devet poslancev, v eni od ljubljanskih volilnih enot pa jih je bilo trinajst, kar je pomenilo, da so bili Korošci v primerjavi z osrednjim delom Slovenije deprivilegirani; kar je sedaj odpravljeno. To pa ima tudi stranski učinek: pri veliki stranki se glasovi najprej porazdelijo in dobi prve mandate. Pri veliki stranki je to predvidljivo, pri mali stranki pa lahko nastopi primer mejnega mandata, torej da je vseh enajst mandatov v tisti volilni enoti že podeljenih. Potem gredo glasovi male stranke v drugo volilno enoto in je lahko izvoljen čisto nekdo drug, kot bi bilo sicer glede na doseženi rezultat pričakovati. Ampak to predstavlja presežen mandat. Prej omenjena volilna enota bi imela s tem presežkom že dvanajst poslancev, kar pa ni mogoče, nekje drugje pa je en mandat premalo (oddanih le deset). Zato glasovi iz prve potujejo v to drugo, ne glede na to, da je stranka tam dosegla nižji odstotek in kandidat, zapisan ob njej, nižji izid, kot kandidat iz prve volilne enote.

Štiriodstotni prag za vstop v parlament je zelo nizek, eden najnižjih na svetu. V večini držav je treba za vstop v parlament doseči pet odstotkov ali več. Prevelika drobitev v parlamentu namreč povzroči težave pri sestavljanju koalicij. Koalicija je na neki način vedno ujetnica malih strank, s čimer imajo težave vse vlade, vendar imajo tudi male stranke svoje interese in korektna koalicija jih tudi upošteva.

Konkurenca med strankami in v stranki

Pri proporcionalnem sistemu gre tudi za medsebojne učinke različnih strank. Izvolitev ni odvisna le od izida stranke kot celote. To je prvi in temeljni pogoj, ampak na to v mejnih primerih vplivajo tudi rezultati drugih strank, zato je ta sistem težko podrobno razložiti, še pravi Branko Grims. Treba je tudi vedeti, da volilni okraji med seboj niso enaki. So različno veliki in razlika po številu volivcev med največjim in najmanjšim volilnim okrajem je v Sloveniji trenutno skoraj ena proti štiri. Iz tega razloga se pri določanju, kdo je dosegel najboljši izid, ne uporablja števila glasov, temveč odstotki. S tem se nadomesti razlika v številu volivcev med volilnimi okraji.

Med volilnimi okraji gre tudi za konkurenčnost v isti stranki, ne le med različnimi strankami. Vsak proporcionalni sistem v prvi fazi pomeni tudi tekmo med kandidati iste stranke. Če je to čisti proporcionalni sistem, ko stranka kar postavi listo, ki jo rangira po nekem postopku, ta tekma poteka znotraj stranke. V primeru, kot ga imamo v Sloveniji sedaj, pa to rangiranje z odstotki deloma opravijo volivci, kajti odstotek, ki ga prejme kandidat, povečuje njegovo možnost za izvolitev. Tudi tu pa je še vedno velik vpliv politične stranke, saj ta odloči, kateri kandidat bo kje kandidiral, odtod izraz »izvoljivi« okraji za tiste, kjer stranka tradicionalno dosega dober izid. Po sobesednikovem mnenju bi bilo pošteno, da bi kandidati, ki so bili na listi neke stranke že enkrat izvoljeni v parlament, naslednjič kandidirali na listi iste stranke v istem volilnem okraju, kot prej: tako bi prišli pred svoje volivce in jim položili račune, oni pa bi bodisi potrdili njihovo delo z vnovično izvolitvijo, bodisi ne. To je v državah z visoko razvito politično kulturo običajno.