Glej, kamenček!

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 8. september 2008 / 06:00

Ste kdaj pomislili, kako različno ljudje doživljamo svoje vzpone na eno in isto goro, po eni in isti smeri? In kako različno opisujemo svoja doživetja ob tem. Tako se razlikujeta tudi opisa vzpona na Montaž, ki sta jih zapustila prvaka Julijcev, dr. Julius Kugy in dr. Henrik Tuma.

Julija je bila 150-letnica rojstev dveh velikanov slovenske alpinistike in planinske literature, kakršno sta vsak na svoj način pisala dr. Julius Kugy in dr. Henrik Tuma. Slednji je v svoji knjigi Pomen in razvoj alpinizma (1930) sam opozoril na veliko razliko med njima v doživljanju in opisovanju gora. Za primer je vzel vzpon po severni steni Špika nad Policami (tudi Poliškega Špika, po furlansko Montaža, 2753 metrov), najvišje gore v Zahodnih Julijcih. Prvenstveni vzpon po smeri, ki se še danes imenuje Kugyjeva, so opravili v nedeljo, 24. avgusta 1902. Bili so štirje: Kugy, njegov plezalski kolega dr. Graziadio Bolaffio ter vodnika, Jože Komac Paver iz Trente in Anton Ojcinger iz Ovčje vasi.

»V jutranjem hladu smo se tistega nepozabnega dne lotili gore s tako močjo, da se ni mogla upirati … Sprejel nas je plitev, strm žleb, ki zavije v zanki naprej na desno, potem zopet močno na levo in privede na ozke grede ter končno na malo prodnato gredino, nad katero se stena tako visoko in strmo ustromi, da smo se takoj zavedali, da stojimo na zelo resnem in morda odločilnem mestu. Tiho in zgubljeno so zazveneli v dalji zvonovi. Na Višarjih je zvonilo poldne. V vročem boju smo pozabili na čas. Kako lepo je bilo videti najina moža: snela sta klobuke in obrnjena proti Svetim Višarjem sta nekaj trenutkov tiho in pobožna obstala. Božji mir je praznično lebdel nad stenami. Vse je pobožno in ponižno prisluhnilo.« Res, nedeljski, višarski in gorsko vzneseni prizor.

»Stali smo na zloglasnem mestu, ki so ga pozneje imenovali 'Passo Oitzinger'. Na levi poteka strmi raz osrednjega stebra. V prvi tretjini stene štrli vodoraven, ozek, navzdol nagnjen okrajek. Nad njim je ozka, plitva razpoka, ki bi lahko omogočila vzpon k višjemu in širšemu okrajku v drugi tretjini stene. In vse to je navpično nad groznimi brezni. Morali smo poskusiti doseči spodnji okrajek, prečiti po njem v desno in priplezati po razpoki k gornjemu okrajku. Lažjega pota ni bilo in Ojcinger se je lotil stene. Tako zelo se mu je mudilo, da še oprtnika ni odložil, čeprav sem ga nanj opozoril. Bil je že v razpoki in ko mu je manjkal le še poldrugi meter do gornjega okrajka, je zaklical, da zaradi oprtnika ne more naprej. Dejal sem mu, naj sestopi. A prenevarno je visel in oprtnik mu je bil tako zelo v napoto, da se ni mogel obrniti. Bal se je, da pade! Brž sem mu zaklical, naj odvrže oprtnik. Tudi tega ni mogel. 'Šel bi z njim!' je dejal, a glas je izdajal obup. Videli smo strašno nevarnost. Visel je med nebom in zemljo ter ni mogel ne naprej, ne nazaj. Vrv, na katero je bil navezan, sem držal čez pomol. Toda bil je majhen in prenevaren, Ojcinger pa visoko nad menoj. Če bi padel, bi ga ne mogel držati, potegnil bi me s seboj. Z Jožetom sva se na kratko sporazumela. Toda od spodaj ni bilo pomoči. Moral je priti nad Ojcingerja. S pogledom divje odločnosti je ko maček spretno skočil k razu stebra ter izginil za njim. Dolgo je trajalo, neskončno dolgo! Če bi me vprašali, bi moral reči, najmanj dvajset minut – morda pol ure. Ojcinger se je hrabro držal. Miril sem ga ter mu prigovarjal, naj le še malce potrpi. Če sem slišal tesnoben vzklik nestrpnosti in obupa, sem se uprl z vso močjo, pazil na vrv in skrbno izračunal vse možnosti padca. O Jožetu še vedno ni bilo ne duha ne sluha. 'Ne morem več', je ponavljal Ojcinger. S strahom sem opazil, da so se mu tresle noge. Glej, kamenček! Tiho se je prikazal nad nama Jože. Spuščal se je nizdol, ko orel z razprostrtimi peroti. Izvršil je mojstrsko, bajno delo. Ta mesta ne bodo več preplezana. Brž je zvezal svoj suknjič na pas in spustil konec k Ojcingerju. Le-ta je z zadnjimi močmi za silo pritrdil pas na vrv. Jože ga je potegnil kvišku in Ojcinger je izčrpan obležal na zgornji gredi. Oba sta bila potrebna počitka. Nato sta mi vrgla vrv. Sledil je Bolaffio, nato oprtniki in cepini. Zadnji sem plezal jaz. Žleb je eden najtežjih, kar sem jih kdaj preplezal.« (Gornjega odlomka nismo povzeli po Tumi, ampak je iz prvega prevoda Kugyjeve najboljše knjige v slovenščino: Iz mojega življenja v gorah, 1937. Prevod je delo naše legendarne alpinistke Mire Marko Debelakove. Ponatis knjige je julija letos izdala PZS.)

Tuma je opis svojega vzpona po isti smeri (opravljenega 28. septembra 1907) objavil že leta 1908 v Planinskem vestniku. Pa preberimo še odlomek iz tega. »V treh četrtinkah ure smo priplezali do doliča in snežišča in precej strme skale nad njima, katero je bilo treba previdno preplezati. Nato dalje po plateh in po ozki gredi na desno. S te grede se dviga tri metre visoka skala, ki skoraj visi nad človeka, ima pa gori dobre oprijeme. Skalo smo preplezali tako, da je zavzel Komac pod njo pozicijo, na to je stopil Ojcinger in splezal čez skalo, za njim pa ravno tako jaz. Komacu je pomagal Ojcinger z vrvjo. To mesto je jako eksponirano, ker je za stop malo prostora in pod skalo strmo doli prehaja plat v prepade. Dalje po plateh do precej širokega kamina, iz katerega leve strani se dviga, kakor ga je imenoval dr. Kugy, 'hudo mesto'. Tu je namreč pri prvem pristopu dr. Kugyja Ojcinger skušal splezati iz kamina naravnost po približno 15 m visoki, skoraj navpični pečini navzgor. Ker pa ni snel nahrbtnika, je prišel v položaj, da ni mogel ne naprej ne nazaj, ter se ga je s prav težko silo rešil. Čez to pečino sta vodnika potegnila dr. Kugyja, pozneje tudi češka turista Čermaka in Dvorskega. Iz imenovanega kamina, ki je podoben malemu doliču, vodi v vodoravni črti ležeč kamin. Pod kaminom gubi se več sto metrov globok, skoraj navpičen prepad. Kamin je približno 30 cm širok in ozek, tako da človek tudi brez oprtnika prav težko pleza pod skalo skozi. Za plezanje po trebuhu nima skoraj nikakega prijema. Zaradi tega obideš kamin tako, da previdno staviš noge v ozke skalnate stopnjice v steni pod njim, z levo roko pa se opiraš na dno vodoravnega kamina. Tako greš pokonci ob steni naravnost nad prepadom. Ker je Komac vedel, da imam sigurno hojo in da me prepadi bolj zanimajo, nego strašijo, mi je brez drugega predlagal, naj grem za njim, da ne bomo tratili časa s steno. Ker sem zase prepričan, da obstoji nevarnost v negotovosti in omahljivosti ali pa v organski napaki človeka, zaradi tega ne priznavam opasnosti v tem, da človek stoji ali pleza nad prepadom. V tem oziru je zame plezanje v telovadnici prav tako nevarno kakor v gorah. Treba vaje tam in tu in vaja dela človeka v telovadnici in v gorah sigurnega. Razlika je le ta, da v telovadnici ne deluje fantazija, ki se v gorah po orjaški okolici razburja. Groza sama izhaja pa vedno le iz fantazije. V planinah se torej kakor v telovadnici prepuščam hladnemu razumu. Na ta način smo obšli tako zvano hudo mesto dr. Kugyja v nekoliko minutah.«

Razlika med opisoma je več kot očitna, kot tako jo komentira tudi Tuma. »Ganjen, napeto sledi čitatelj temu popisu. Da je dr. Kugy pri tem resničen, da govori, kakor čuti, moramo verjeti, da je vse le poetično opisano, pa slutimo. Vsi globoki občutki opasnega položaja nas navdajajo, občudovanje drznega Jožeta se pridruži. Nočem kritizirati tehnično stran opisa, marveč rajši dodam svoj opis iste ture, da pokažem kontrast. Šest let za dr. Kugyjem sem z istima vodnikoma Jožetom in Ojcingerjem napravil prav isto turo po severni steni Poliškega Špika, le da pozneje, jeseni, pod najneugodnejšimi plezalnimi pogoji. Ob 'Passo Ojcinger' sta me vodnika opozorila. Stena se mi ni zdela pretežka, seveda za normalno obloženega človeka. Ker sem na svojih turah vedno breme delil z vodniki, Ojcinger ni bil preobtežen, dočim je Jože Komac kot prvi plezalec na težkih turah itak hodil vedno brez bremena. Jože mi je pokazal rob stolpa. Pod steno pred nami vodila je vodoravna ozka zagata v steni, ki bi komaj dovolila pretisniti se. Pod zagato je orjaška, več sto metrov visoka stena, ki se navpično izgublja v globočino. Res grozen, a veličasten pogled! Bliskoma premeril sem žleb nad menoj in zagato s prepadom desno pod njim. Ojcinger se je pripravljal, da bi preplezal žleb in me potegnil za seboj. Obotavljal se ni prav nič, ker se je čutil dovolj prostega, ter je steno tudi preplezal brez težave.« Tako Tuma, potem ko je prebral Kugyjev opis vzpona, ki ga je slednji prvič objavil šele v svoji knjigi Aus dem Leben eines Bergsteigers, ta pa je izšla leta 1925. Ko primerja svoj opis (objavljen 1908) in Kugyjevega iz 1925, sklene v Alpinizmu iz leta 1930: »Tam poetični opis dr. Kugyja, ki nas pretrese, tu hladna refleksija in poročilo. Zavedam se, da mora vsak opis biti, ako ni zgolj poročanje, čuvstven, t. j., mora odražati gibljaje duše in ganotje … Dr. Kugy je turo opisal iz fantazije kot umetnik, jaz poročal sem, ne da bi dal mesta svoji čustvenosti, ne da bi hotel obujati o istinitem dogodku v čitatelju take /čustvenosti/.«

Kaj pa vi, kako doživljate in opisujete svoje vzpone v gorah: »čuvstveno« ali »hladno razumsko«?