Profesor in njegovih 59 knjig

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 6. september 2008 / 06:00

France Pibernik, ki je bil več kot tri desetletja profesor slovenščine na Gimnaziji Kranj, je v torek, 2. septembra, dopolnil 80 let. Mnogo je učencev, ki se ga spominjajo, širša slovenska javnost pa ga pozna in ceni tudi kot književnika. France Pibernik, pesnik, publicist, literarni zgodovinar, urednik.

Spoštovani profesor, na tem svetu ste že tako dolgo, da o njem lahko izrečete tudi kakšno sodbo. Je danes v človeški družbi kaj bistveno drugače, kot je bilo nekoč?

»Svet za nas ostaja v bistvu nespremenljiv, podrejen je kozmičnim zakonom, do katerih se človeštvo skuša mukoma dokopati, pa se še ni prebilo prav daleč. Pravzaprav živimo od znanstvenih domnev in spet čakamo na kakšnega Kopernika, da nas pomakne za kakšno kozmično enoto naprej, do konca pa je še neskončno daleč in neskončnost še ni definirana. Prav tako mislim, da se družba in njeno življenje v dosegih naše zgodovine nista mogla kaj dosti spremeniti, ker dokler obstaja polis kot oblika družbene ureditve, bo obstajala njena notranja struktura in hierarhija, kajti skozi naša stoletja so se v bistvu menjavala samo poimenovanja posameznih socialnih kategorij.«

Rodili ste se v Suhadolah pri Komendi 2. septembra 1928. Kako se spominjate svojega otroštva in ljudi v tem kraju?

»Otroštvo sem preživljal v urejeni kmečki patriarhalni družini. Imel sem pet bratov in tri sestre. Otrok pač živi v posebnem načinu, ko še ne razmišlja, ampak ga stvari same ženejo naprej, vse se odvija v igrivi vsakdanjosti, le da od časa do časa poseže vmes kakšna kruta resničnost, a ne samo potolčena kolena. Sicer pa je naše predvojno življenje potekalo umirjeno in po ustaljenem redu, predvsem pa ob nenehnem delu, ki ga na kmetiji nikoli ni bilo konca. Imel sem zanimivo in številno druščino sovrstnikov, ki so mi bogato popestrili tista leta. Vsekakor v meni ostaja svetla in topla podoba otroštva – opisal sem ga v knjižici Začudene oči otroštva, ki naj bi te dni izšla pri Celjski Mohorjevi družbi.«

O svojem rojstnem kraju ste napisali knjigo. Kako je v Suhadolah danes?

»Misel, da napišem knjigo o rojstni vasi (Suhadole. Kratka kronika kraja. 2000.), se je porodila iz zavesti, da kraju, iz katerega sem izšel, dolgujem neskončno veliko, saj moje pesniško delo sloni na prvobitnih doživetjih v tem okolju in med temi ljudmi. Skušal sem dognati njeno zgodovinsko sosledje – pred nedavnim so na naši njivi na koncu vasi odkrili rimski vodnjak z bogatimi najdbami posodja in orodja – poiskati čimveč dokumentov o življenju v preteklih stoletjih. Vas je z imenom prvič omenjena leta 1322, sicer pa že 1256, prve župnijske matične knjige pa segajo v leto 1622. Zanimale so me tudi pomembne osebnosti, zlasti posamezniki, ki so v preteklosti iz te rahlo odmaknjene vasi vendarle uspeli priti do visoke izobrazbe. Suhadole, ki so pred vojno štele šestdeset hišnih številk, so se v povojnem času povečale za sto številk, zadnja leta pa je gradnja dobesedno podivjala, kar ne pomeni samo povsem nove podobe naselja, ampak tudi spremenjen značaj prebivalstva. Ko sem vračam k domačim, domala nikogar več ne prepoznam. Ampak to je splošen pojav.«

Imeli ste brata, ki je bil duhovnik, a je moral mlad umreti. Tudi o njem ste napisali knjigo. Kaj vam je pomenil?

»Brat Avguštin je bil najstarejši izmed bratov, izredno nadarjen, končal teologijo, a zaradi razmer kot novomašnik maja 1945 odšel v begunstvo in tam umrl star šestintrideset let. Ko bi mu bilo dano, bi postal teolog znanstvenik, pa ga je bolezen tako zgodaj ugonobila. Bil je vseskozi posebej pozoren name, pomagal mi je na poti v šole, žal pa se med vojno vsa štiri leta nisva srečala, ker je študiral v Ljubljani, po vojni pa sva si le dopisovala in iz Lienza mi je pošiljal posamezne knjige. Seveda sem ga vseskozi pogrešal, predvsem pogovorov z njim. Zato je za njim ostala taka praznina, ki sem jo skušal vsaj do neke mere zapolniti s knjigo Moj brat Avguštin (2002).«

Vaša šolska leta je zapletla vojna, kako se je spominjate?

»V šolskem letu 1940/41 sem obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani in imel v razredu zanimive sošolce, med njimi so bili Primož Kozak, Taras Kermauner, Tone Natlačen, Aljoša Basaj, Vlado Krek, Anton Drobnič in Tine Velikonja. Pouk smo končali že pod italijansko okupacijo, potem pa sem se vrnil domov v nemško okupacijsko cono. Nemci so v Kranju sicer ustanovili gimnazijo – Oberschule für Jungen – a smo morali pol leta ponavljati isti razred, menda zaradi izpopolnjevanja v nemščini, sredi leta 1942 pa so šolo ukinili in kdor je hotel nadaljevati gimnazijsko šolanje, je moral v Beljak ali Celovec. Ostal sem doma in se leta 1943 vpisal v Kamniku v Hauptschule. V času, ko so moji sošolci v Ljubljani nadaljevali šolanje v slovenščini in prebirali Cezarja, sem ostajal brez slovenske knjige in brez sleherne možnosti, da bi duhovno napredoval. Predajal sem se kmečkemu delu in le nenavadnemu naključju se imam zahvaliti, da sem se začel zanimati za umetnost, najprej za likovno, potem pa čisto spontano za poezijo. Vojni čas je bil zame v mnogočem povsem izgubljen čas, svoj pečat pa so v meni zapustila kruta doživetja smrti in nasilja.«

Kruh ste si služili kot profesor slovenščine, najdlje na kranjski gimnaziji, več kot trideset let. Ste radi učili?

»Ta poklic mi je bil že nekako vnaprej določen, saj o čem drugem nisem nikoli razmišljal. Poklic je kot vsak drug in vse je odvisno od človeka, kako ga opravlja. Učil sem z veseljem, toda povojne razmere v tako imenovanem socialističnem obdobju so bile vseskozi napete, na gimnaziji sem zaradi svoje dejavnosti hitro postal subjekt in objekt službe državne varnosti, pa sem se zato nekoliko težje prebijal skozi najtežja leta, zlasti še pri delu za družino. V sprotno spodbudo so mi bili v posameznih razredih imenitni učenci, ki so postali znani strokovnjaki, znanstveniki in zdravniki specialisti in s katerimi se občasno srečujem. Veliko pa mi je pomenilo, da sem se ves čas ukvarjal s pisanjem, vzdrževal stike z Ljubljano in tako presegal provincialno zamejenost.«

Pogled v vašo bibliografijo pokaže, da ste napisali dvajset knjig: sedem pesniških zbirk, šest literarnozgodovinskih del in sedem monografij. Poleg tega ste uredili dela štiriindvajsetih avtorjev, šest antologij in skupaj s Francem Drolcem devet dvojezičnih izdaj Prešernovih Pesmi. Skupaj devetinpetdeset knjig, res velik opus, gotovo vas navdaja s ponosom!

»Na začetku so bila moja pričakovanja skromna, želel sem izdati zbirko pesmi, toda izid pesniške zbirke Bregovi ulice (1960) pravzaprav ni pomenil nič. Nekaj drugega je bila zbirka Ravnina (1968), vendar sem se takrat ukvarjal tudi že s publicistiko in tako širše zakorakal v literarno javnost. Potem sem dobil ponudbo za uredniško delo, toda nikoli si nisem predstavljal, da se bo nabralo toliko knjig. Seveda je precejšen del nastajal potem, ko sem bil leta 1990 upokojen in se je Slovenija osamosvojila. Šele takrat so zame namreč nastali normalni pogoji delovanja in objavljanja, šele takrat mi je delo steklo v sproščenem razpoloženju.«

Kolikor vem, med našimi najvidnejšimi literarnimi zgodovinarji ni nikogar, ki bi bil hkrati tudi priznani pesnik z vrsto izdanih zbirk. Vi pa ste s poezijo začeli svojo književno pot …

»Gotovo sem bil na začetku močno zasidran v poeziji in v tistem času nisem mislil na kakšno literarnozgodovinsko delo, saj sem kvečjemu zagrešil kakšno književno oceno ali članek. Stvari so potekale počasi, v različnih fazah, moram pa pripomniti, da s svojim literarnozgodovinskim deležem ne sodim v status klasičnega literarnega zgodovinarja, kakršen je bil dr. Slodnjak ali kakor je dr. Paternu. Razvijal sem posebno smer, ki bi jo pogojno imenoval raziskovalna literarna zgodovina. Mene niso zanimali generalni estetski tokovi v naši pretekli literaturi, zanimal me je posamezni avtor, še najbolj sodobniki, s katerimi sem lahko komuniciral. Z različnimi načini sem se skušal prebiti čim bliže do njihovih ustvarjalnih izhodišč, ob tem pa preverjati njihova razmerja med stvarnim in imaginarnim, jih čim bolj ozemljiti.«

Naslov prve vaše publicistične knjige je: Med tradicijo in modernizmom (1978). Ko sem listal po vaših zgodnejših delih, sem videl, da ste bili sami razpeti med tema dvema poloma. Izhajate iz zelo tradicionalnega okolja, kmečke in katoliške družine; ko človek bere vaše pesmi v Snovanjih ali o razstavi (z Nejčem Slaparjem) v Prešernovi hiši v Kranju oktobra 1976, pa je priča izrazitemu modernizmu. Kaj se je dogajalo?

»Literarna dogajanja so bila na Slovenskem v šestdesetih in sedemdesetih letih izredno razgibana. V osnovi je šlo za estetski spopad med uradno ždanovščino in modernizmom, kajti slovenska literatura je že po tradiciji zaostajala za evropsko, povojni ideološki in vsakršni pritiski na umetnost – primerov fizičnih obračunavanj je dovolj – so pa še posebej zavirali vstopanje v modernejše smeri. Posamezniki in tudi skupine so iskali različne možnosti za prodor inovativnosti v javnost. Najbolj radikalni so bili tako imenovani avantgardisti, ki so s scenskimi nastopi prebijali uradne blokade. Tudi mene je zanimalo, kaj se dogaja po evropskih književnostih zelo novega in tam sem naletel na delovanje znamenite nemške Gruppe 47 in dunajske Die Wiener Gruppe, pa podobna dogajanja v Angliji in v Ameriki. Močno se je razmahnila vizualna konkretna poezija, s katero je bilo mogoče izraziti bodisi družbeno kritično stališče, bodisi estetsko uporništvo. Pesniški prostor smo skušali odpreti. Tako sva s slikarjem Henrikom Marchlom leta 1969 izdala pesniško mapo Poezija-grafika. Sam sem v reviji Prostor in čas leta 1971 objavil vizualno konkretno pesem Epitaf na grobu zavrženega pesnika, s katero sem ob njegovi 50-letnici rojstva opozoril na prepovedanega in zamolčanega pesnika Franceta Balantiča. V tem sem videl možnosti, ki sva jih potem z Nejčem Slaparjem razvijala naprej do skupne razstave. Vse skupaj je bil samo letristični eksperiment, ki ga je narekoval čas in okoliščine, medtem ko sem glavno smer iskal drugje, denimo v poeziji dveh velikih evropskih pesnikov, kot sta bila T. S. Eliot in Dylan Thomas.«

Kot literarni zgodovinar ste se še posebej posvetili avtorjem, ki so bili v komunistični dobi zamolčani. Najprej in predvsem pa pesniku in gorenjskemu rojaku Francetu Balantiču. Zakaj ravno njemu?

»Ne morem vedeti, ali so bili zato kakšni posebni razlogi, da sem se lotil pesnika Franceta Balantiča, ali je šlo zgolj za naključje. Vsekakor pa sem njegovo ime srečal zelo zgodaj, v zimi 1944/45, ko sem v Slovenčevem koledarju za leto 1945 lahko prebral njegovo kratko biografijo in pesem Žalostinko. Pomembnejše pa je bilo, da mi je v šestem razredu na kranjski gimnaziji sošolec posodil njegovo zbirko V ognju groze plapolam (1944), zanimanje pa se je nadaljevalo, ko sem se v jeseni 1949 vpisal na slavistiko, kjer so vsi brali ali hoteli brati Balantiča. Takrat sem prvič obiskal Balantičeve v Kamniku in poslej ga nisem spustil iz rok. Najbrž me je pritegnil, ker mi je bil bližnji rojak, predvsem pa zato, ker je njegova pesem z izjemno bogatim pesniškim jezikom sama klicala k branju in razmišljanju. Takrat nisem mogel vedeti, da je bil Balantič že 27. junija 1945 uradno postavljen na seznam prepovedanih avtorjev, predvsem pa nisem vedel, da je ob njem še toliko drugih, ki pa jih ni bilo mogoče brati, ker njihova dela niso izšla ali so bila natisnjena samo v emigraciji, kar pa je bilo vse na indeksu, torej uradno prepovedano.«

Pred izidom je Balantičevo Zbrano delo. Kdaj ga dobimo?

»Balantičeva literarna usoda po letu 1945 je glede na zajeten seznam zamolčanih avtorjev velika izjema. Srečno naključje je bilo, da je njegova zbirka izšla kmalu po njegovi tragični smrti (Grahovo 1943) in da ga je bilo mogoče brati tudi v povojnem času. Poleg tega ni bil nikoli pozabljen, saj se je o njem vedno govorilo in tudi javno pisalo, o njem so, čeravno per negationem, govorili celo najvišji politiki (Ribičič, Šetinc), objavljene so bile reportaže o okoliščinah njegove smrti (Daki, Hace) in njegova ognjena smrt je našla odmeve tudi v literaturi (Kranjec, Udovič, Snoj). Tri izdaje (1956, 1967, 1976) so izšle zunaj, doma pa zaradi ideoloških blokad ni mogel iziti. Zgodilo se je celo to, da je bil prepovedan izid leta 1966 že natisnjenega izbora njegovih pesmi, in je celotna naklada romala v Vevče. Šele 1984 je mogel iziti ponatis te zbirke, po osamosvojitvi pa je doživel vrsto komentiranih natisov in bil v uvrščen v elitno zbirko Feniks, v kateri založba Nova revija izdaja faksimile rokopisov. Na predlog glavnega urednika dr. Franceta Bernika je bil sprejet v zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev in letos naj bi Balantičevo zbrano delo v eni knjigi izšlo, hkrati pa naj bi letos jeseni izšla tudi razširjena in dopolnjena monografija o njem, s čimer bi še posebej počastili 65-letnico njegove smrti.«

Občutek imam, da le malo Gorenjcev ve, kdo je bil pred 90 leti na Bledu rojeni pisatelj Karel Mauser?

»Karel Mauser, ki je večji del otroštva in mladosti preživel v Podbrezjah, nekaj malega tudi v Kranju, je pisal v begunstvu in emigraciji, njegove povesti in romani pa so izhajali onstran Karavank pri celovški Mohorjevi družbi, toda kljub temu da je napisal več kot dvajset del, ni prišel do nas, ker je bil v domovini prepovedan. To pa je dejansko pomenilo, da ga v javnosti ni bilo. Po osamosvojitvi je celjska Mohorjeva sicer ponatisnila roman Kaplan Klemen, toda to je vse premalo, da bi Mauser postal širše poznan. Petdeset let molka je za pisatelja izgubljen čas in ga ne moreš nikoli nadomestiti. To je bistvo prekletstva zamolčanosti.«

Iz pozabe ste dvignili tudi v Radovljici rojenega pesnika Ivana Hribovška.

»Na pesnika Ivana Hribovška sem naletel sorazmerno pozno, pravzaprav šele potem, ko sem začel zbirati gradivo o Balantiču, ker pa sem moral poizvedovanja razširiti, posebej na emigracijo, sem nehote odkril Hribovška, čigar pesmi so v Buenos Airesu (Argentina) izšle leta 1965. Po pesniškem izrazu je pravo Balantičevo nasprotje, skrajno umirjen, rilkejansko discipliniran, toda po umetniški kvaliteti ga lahko mirno postavimo ob njega. Ko je Cankarjeva založba leta 1990 natisnila njegove Pesmi, je bilo to za slovensko literarno javnost veliko odkritje.«

Balantič, Hribovšek, Mauser… Ali je med gorenjskimi literati še kdo, ki ga ne poznamo, a bi ga morali?

»Na seznamu zamolčanih in pozabljenih gorenjskih književnikov je seveda še nekaj imen, ki so bili do zdaj pregledno predstavljeni v antologiji Jutro pozabljenih (1991). Tam so izmed Gorenjcev poleg Balantiča in Hribovška omenjeni še Janez Borštnar, doma iz Jarš, Tone Polda iz Krnice pri Gorjah, Janez Remic z Bleda, Jože Šerjak s Trate pri Velesovem, Janez Tominc iz Kamnika in Viktor Zorman iz Velesovega. Izmed teh zadnjih je samo Tone Polda doživel natis svojih pripovednih spisov v knjigi Moja Krnica (1996). Svojo knjigo bi zaslužil vsaj Zorman, žal pa so literarne zapuščine ostalih večinsko izgubljene.«

Uredili ste Izbrane spise (I-IV, 2003-05) pisatelja Janeza Jalna in napisali monografijo o tem Gorenjcu, ki velja za najbolj »ljudskega« med slovenskimi pisatelji. Kam ga sami postavljate?

»Pisatelj Janez Jalen je po eni strani res izrazit gorenjski avtor, seveda v smislu neposrednega obravnavanja družbenega življenja v ožjem in širšem domačem okolju, saj je znal upodobiti značilne gorenjske like, najbolj v delih Ovčar Marko, Cvetkova Cilka in Trop brez zvoncev, hkrati pa je znal svoj pisateljski jezik obarvati z domačo govorico, a ne le s posameznimi ljudskimi izrazi, ampak tudi s stavčno melodiko. V osnovi je res ljudski pisatelj, vendar se je dvignil na nivo kmečkega romana, po drugi strani pa se je pisateljsko kvaliteto pokazal z zgodovinsko trilogijo Bobri: Sam-Rod-Vrh.«

Štefana Kališnika sem spoznal kot žlahtnega urednika nepozabnih Naših razgledov, nisem pa vedel, da je bil iz Godiča pri Kamniku. Kako ste prišli do njegovih Skoraj pozabljenih zgodb?

»Sošolcu in študijskemu kolegu sem bil marsikaj dolžan, ker sva vrsto let imenitno sodelovala, predvsem pa se mi je zdelo krivično, da kljub obsežnemu delu ni prišel do svoje knjige. Dobil sem na voljo njegovo literarno zapuščino in tako je nastal izbor njegove najznačilnejše kratke proze. Na dolgu pa ostajajo njegovi stanovski kolegi novinarji, da mu uredijo izbor njegovih imenitnih novinarskih prispevkov v Delu in v Naših razgledih.«

Bili ste eden najbolj dejavnih sodelavcev prvih Snovanj, ki so kot priloga Gorenjskega glasu izhajala v letih 1967-79. Kako se jih spominjate?

»Nastanek Snovanj je bil povezan z delovanjem Kluba kulturnih delavcev. To so bila razgibana kranjska kulturna dogajanja, katerih pomemben nasledek so bila večletna Srečanja slovenskih pesnikov, ki jih je od leta 1981 v prostorih Prešernovega gledališča omogočal kolektiv Študijske knjižnice. V okviru Srečanj je bila leta 1986 ustanovljena Jenkova nagrada za najboljšo pesniško zbirko preteklega leta. Vmes so bili tudi dramatični trenutki, saj se je naša težnja po svobodni umetniški dejavnosti od časa do časa znašla v opreki s stališči partijskega komiteja in so kdaj pa kdaj letele tudi trske, vendar smo preživeli.«

Česa si ob svoji 80-letnici še želite?

»Še kaj mirnih dni in delovne volje, saj delu ni videti konca.«

Spoštovani profesor, vse najboljše in zdravja vam želimo tudi pri Gorenjskem glasu.