Srečno, šolarji (3)

No, pa se je začelo. Dnevi so prav posebni za prvošolce, ki s svojimi pričakovanji vstopajo v hram učenosti.

V tem času potrebujejo ob sebi starše, ki jim bodo v spodbudo in bodo znali z njimi deliti veselje in tudi skrbi. Mogoče bo tudi kateri izmed staršev v tem času začel hoditi v šolo, študirati ob delu ali se učiti tujega jezika – vse to je sporočilo za otroka, da je znanje vrednota in učenje potreba. Seveda, če ne bo mama ob vsakem izpitu in učenju jamrala ves teden … Učenje prvošolcev je res videti kot igra, vendar zato ne pomeni, da je kaj manj vredno. Vsakdanja igra in delo sta v tem času enakovredna učenju, saj se bo otrok prav v teh dejavnostih veliko naučil. Mimogrede se nauči razvrščanja, če ga le pustimo, da v kuhinji preživi veliko časa. V predalih in v hladilniku je veliko različnih skupin in podskupin …, nekatere stvari sodijo skupaj, druge pa ne. Otroku bodo kmalu koristile tudi količinske predstave, zato naj le tehta, nosi krompir in kupuje kruh. Z očetom naj meri, brusi, žaga. Vztrajnost naj pridobiva pri sestavljankah in drugih igrah, ki jih je treba odigrati do konca. In ne pozabimo na vsakdanje delo – otrok naj pospravlja za seboj, skrbi za svojo sobo in svoje stvari in naj ima poleg tega še kakšne vsakodnevne zadolžitve. Bolj kot zna poskrbeti za igrače, bolje bo poskrbljeno tudi za njegove šolske potrebščine. Tako pa je pogosto vsega kriva mama, ki ni dala zvezka v torbo. Žalostno je, da mnogo otrok sploh ne ve, kaj vse imajo v šolskih torbicah – za njihovo vsebino namreč skrbijo starši. Če bi na dnu torbe skrili bonbone, bi jih sploh kdaj našli? Otrokova šolska torba je njegova skrb. Naloga staršev je le, da ga navadimo na to, da je to nekaj vsakdanjega, tako kot umivanje zob. Pri tem bodimo potrpežljivi, saj otrok počasi zlaga ven in noter, mi bi pa že stokrat vse zložili. Rajši izkoristimo ta čas za to, da se pogovorimo o tem, kako je lepil, risal in pisal … in mu povejmo kakšno zgodbico iz svojih šolskih dni.