Moj stari oče Luka

Stopinje skozi preteklost

Moj stari oče, na primer, je bil - vsaj po literarni plati - pravi izziv, navsezadnje o njem še danes, ko je od njegove smrti minilo že skoraj štirideset let, kroži nešteto pikantnih in zanimivih zgodbic. Nekatere med njimi mi je uspelo ujeti in upam, da bodo všeč tudi vam.

O njem še danes kroži na desetine zgodbic, ki so – vsaj nekatere – že skoraj ponarodele in se težko loči zrno od plev.

Umrl je takrat, ko sem bila v prvem letniku srednje šole. Spominjam se, da mi za njegovo smrt ni nihče povedal, da je nekaj narobe, sem izvedela od sošolke Mojce. Bila sem šokirana in pretreslo me je, konec koncev je bil le moj stari oče in pokopali so ga brez mene. Zadnje minute svojega življenja je bila z njim sestra Andreja. Kako in zakaj, tudi ona ne ve. Verjetno zato, ker sta šla mama in ata popoldne v službo, Luka pa je bil zaradi injekcije, ki jo je dobil, že zelo slab in je pač nekdo moral paziti nanj.

Andreja se spominja (bilo ji je 13 let), da jo je močno prijel za roko, se nekajkrat zvil, potem pa obmiroval. Nagonsko je vedela, da je nekaj hudo narobe, vso pot do Alpine je tekla, tam pa, še zmeraj v šoku, rekla vratarju, naj pokliče koga od staršev, češ da je Luka mrtev.

Ko se je pri vratarnici prikazal ata Franc, je samo prikimal, takoj je vedel, kaj se je zgodilo.

Jaz pa sem prva naletela na mrtvo staro mamo Franco.

Zjutraj sem zmeraj najprej tekla k Pivku, tako se je pri starih starših reklo po domače, ne vem zakaj, ampak tako je bilo. Čudno se mi je zdelo, da so bila »ta mala vrata« še zmeraj zapahnjena. Nič hudega sluteč, sem se obrnila na glavni vhod, potem pa stopila skozi dolgo vežo. Ko odprem vrata v hišo, zagledam sestrično Bredo, takrat ji je bilo komaj kakšnih pet let, božala je mamo po laseh, in ko me je zagledala, je rekla, da je lačna, mama pa še spi in ji noče dati jesti.

V paniki in strahu sem jo zagrabila in stekla iz hiše, kot bi mi gorelo za petami. Vem pa, da sem se še na pogrebu jokala kot dež, vendar največ zato, ker me je bilo še zmeraj groza zaradi soočanja s smrtjo.

Mogoče pa sem celo slutila, da poslej ne bo več jajčka, če bom pridna, ne bo več odpiranja omare v kamri, kjer je imela stara mama shranjene obleke z bleščicami okoli vratu, ne bo več posedanja na skrinjah z žitom v izbah pod streho, kjer je zmeraj tako lepo dišalo in kjer sem lahko dolge popoldneve brskala po tisti skrinji, v kateri so bile shranjene knjige pa različne listine, in brala.

To se je potem, žal, tudi uresničilo.

Da Pivkova domačija ni bila prazna, se je v naslednjih letih vselilo več družin. Ko so naredili lastno hišo, so prišli drugi, dokler stric Frido hiše ni preuredil in adaptiral za svoje lastne potrebe.

Spominjam pa se fantov, eni so jim rekli hlapci, vendar so bili pri Pivku v glavnem le na stanovanju. Stara mama jih je na svoj način tudi razvajala, oni pa so poprijeli za kakšno delo, ki ga sama ni zmogla.

Meni so ostali v spominu zato, ker so na skednju pogosto kadili, tam so si naredili nekakšne bunkerje, mene pa je bilo zmeraj groza, da se bo seno vžgalo. Nemalokrat so mojo namero, da bi še sama zlezla tja gor, preprečili z besedami, da so »ravnokar videli podlasico, ki mi bo spila kri«.

Po ženini prezgodnji smrti je bil Luka nekaj časa zelo potrt in izgubljen. Nikoli mu ni padlo na pamet, da bo ona odšla pred njim. Čeprav sta se nenehno prepirala zaradi tistih reči, jo je spoštoval in zelo cenil njeno gospodarsko mnenje. Postal je še bolj siten in razdražljiv, trmast in svojeglav. Moja starša sta mu pomagala v toliko, da je še naprej obdržal dve kravi, kajti nadvse je imel rad mleko. Tega je tudi prodajal, navsezadnje je moral od nečesa živeti, kajti ni imel niti pokojnine niti nobenih drugih dohodkov.