Srečno, šolarji (2)

V šolah diši po čistem in novem.

No, razen tam, kjer so jim poletna neurja zagodla in odkrivala strehe ter delala škodo. Njim zaželimo, da kmalu popravijo poškodovano, da se bodo lahko otroci usedli v že znane prostore. Avgusta so šole še kot nepopisani listi. Na hodnikih se mudijo zadnji obrtniki, ki zaključujejo dela, čistilke so namazale tla, da je skorajda greh stopiti nanje. Pobeljene stene že stokajo, saj jih bodo kmalu pokracale roke kakšnega pobalina, ki bo nanje s krivimi črkami napisal ime svoje prve ljubezni ali pa kakšno sočno besedo. Klopi so lepo razporejene v vrste, nekatere lepše, druge za vedno označene. Žvečilni gumiji so odstranjeni s stolov, kamor jih lepijo učenci, tik preden stopijo pred tablo po zasluženo oceno. So neme priče nekih mladosti, katerih vrednost bo pokazal šele čas. Garderobe so še prazne in čakajo, da jih napolnijo otroci z oblačili bolj ali manj zvenečih modnih znamk. No, slednjih bi kmalu zmanjkalo, če bi jih otroci morali kupovati s svojim denarjem. Vsi, ki znajo razmišljati, bi rajši kupili več in manj zveneče. Sicer bi pa bilo treba o oblačenju v šolah res kmalu kaj doreči. Kakorkoli se že sliši, uniforme niso tako slaba ideja, kakor nam jih hoče predstaviti naša demokratična naravnanost. Konec koncev bi bilo kar nekaj težav manj. Starševski proračun bi si malo odpočil od stalnih modnih usmeritev in nabijanja slabe vesti, če otroci nimajo vsega naj-naj. Otroci bi nehali meriti svojo vrednost po tem, kaj imajo oblečeno, in mogoče bi bila pamet več vredna kot žamet … Dekleta bi počakala z odkrivanjem dekoltejev, popkov in zadnjic še kakšno leto in bi imela priložnost pokazati kaj drugega. Mogoče razmišljanje o tem, kako uporabna ciljna skupina so za nekatere vrste industrije – za glasbeno, tekstilno, živilsko … In fantje jim ne bi več sledili s spuščenimi hlačami tja do kolen in bi mogoče sestavili kakšno jadralno letalo več …