Proti jutrišnjemu dnevu

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 25. avgust 2008 / 06:00

Zgodba o Olgi, ki je še zmeraj tujka v lastnem domu

»Moj polbrat je moral nujno na neko operacijo in v bolnišnici so zahtevali, da mora priti podpisat dovoljenje za poseg tudi oče …«

Medčloveški odnosi so včasih silno zapleteni. Četudi se na prvi pogled zdi, da je vse lepo in prav, pa v zakulisju velikokrat vre. In samo vprašanje časa je, kdaj bo dvignilo pokrovko in prekipelo.

Olgin glas se je tiho zapletel v pajčevine, ki so čemele v kotu, sedela sem mirno in nepremično, ker sem se bala, da bi kakršnakoli napačna kretnja prekinila tok njenih misli.

S solzami v očeh je pripovedovala, kako je bila porinjena v kot, ko je oče k hiši pripeljal svojega sina. Nihče, niti mama, tega ni mogel preprečiti.

»Saj fant ni bil kriv. Od mene je bil starejši le kakšno leto ali dve, toda bil je veliko bolj negotov in plašen kot jaz. Sem in tja sem ujela govorice, da ga je oče vzel k sebi zato, da ga njegova mati ne bo skvarila. Malo pa tudi zato, da bo poleg njega vsaj kakšen dedec pri hiši. Sosedje so se vedno bolj zgražali, na skrivaj pa se tudi norčevali iz mame in njenih sanj, saj so vsi vedeli, da je želela postati zdravnica. Mogoče so ji celo privoščili, da je trdo padla na realna tla, ne vem. Že pred tem je bilo v naši hiši kričanja več kot lepih besed, potem pa se je turobno vzdušje še stopnjevalo. Le televizija je bila noč in dan prižgana, kajti Matevž, tako je bilo fantu ime, je bil navajen, da je neprestano buljil vanjo. Še tiste njive, kar smo jih nekoč sami obdelovali, smo dali v najem bližnjim sosedom. Oče je vedno bolj pritiskal na mamo, naj naredi kaj, da bo kmetijo prepisala nanj. Govoril ji je, da jaz itak nisem primerna za garaška dela, da se bom gotovo kam primožila in potem bo grunt prišel v tuje roke. Ne vem, kaj se je mami motalo po glavi, nekega lepega dne ga je ubogala in naredila, kar ji je ukazal. Žal pa za ta korak nisem vedela, še sanjalo se mi ni. Bila sem prepričana, da bo nekoč vse moje, da bom staro hišo preuredila v turistično kmetijo, gojila bio zelenjavo in te reči, o katerih smo se že učili tudi v šoli. Prišel je dan, ko sem se poročila, mož je pustil službo in z vso zagnanostjo sva se lotila prenove hiše. Imela sem srečo, da je v stari hiši ostalo še večino starega pohištva, hvala bogu se je očetu in mami zdelo nevredno, da bi ga prodala. Položnice, ki so bile še zmeraj naslovljene na mamo, sem prevzela jaz. Mož je iz prihrankov kupil čredo koz, želel je namreč izdelovati sir in ga prodajati bližnjim gostiščem. Še danes mi ni jasno, kako to, da je bil oče ves čas tiho, niti z besedico ni omenil, da delam račune brez krčmarja. Matevž je večino časa bival v Ljubljani in Mariboru, kjer je študiral. Potem se mu je zalomilo, čez noč se je moral poročiti. Nekoč, bila sem ravno noseča in sem počivala, vidim, da po poti iz gozda prihaja tovornjak, do vrha naložen s hlodi. Sprva nisem mogla dojeti, da prav vidim, potem pa le stopim ven in pomaham Matevžu, ki je sedel zraven šoferja, naj ustavi.«

»Pojdi mi s poti, da te ne povozimo,« je ta zabevskal nanjo, vendar je Olga videla, da mu je bilo silno nerodno.

Olga se je tresla kot šiba na vodi. Ko je za hišo naposled našla očeta, ga je s tresočim glasom vprašala, kaj se dogaja, da ona za to ne ve.

»Oče, pomisli, lastni oče me je pogledal v obraz in mi dejal, da se že dolgo šopirim na tujem. Da ni nič moje. Da je on celo posestvo prepisal na sina, da se to spodobi in da bi se pokojni v grobu obračali, če bi vedeli, da je grunt dobila ena baba. Samo strmela sem vanj in nisem mogla dojeti besed, ki so udarjale na moja ušesa. Zdelo se mi je, da me tlačijo nočne more in da se bom nenadoma prebudila in bo spet vse tako, kot mora biti. Žal se mi želja ni uresničila …«