Energetski napajalnik

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Sobota, 23. junija

Medtem ko sem plavala v morju, ki ima zdaj, na začetku poletja, za moj okus ravno pravo temperaturo, mi je Tina skuhala kosilo. Postregla mi je s kumarično solato, ingverjevo juho, čičerikinim pirejem, grahovo omako in ocvrtimi šampinjoni. Za posladek pa je spekla polento z jabolki; nekakšno jabolčno pito brez bele moke in sladkorja. Mmmm. Kako se že reče? Aha: še angelčki bi jedli, če bi imeli ritke. Ljudje me pa sprašujejo: »Ja, kaj pa potem ješ, če ne uživaš niti mesa niti rib?« So pač brez domišljije in ujeti v stoletne navade; v avstroogrsko kuhinjo. Za katero, da se razumemo, ne rečem, da ni dobra. Pa še kako je dobra. Dilema ja le, ali je tudi zdrava?

Po kosilu se zleknem v visečo mrežo in kinkam. Notranjost glave mi obkrožajo misli. Znanci se mi čudijo in me sprašujejo, od kod jemljem energijo. Pravzaprav se mi ne čudijo samo znanci, pač pa tudi zdravniki in medicinsko osebje na Golniku. Pa tudi dr. Petar Papuga.

Imam dva energetska napajalnika, življenjsko slo in pogum. Kar se slednjega tiče, lahko rečem, da sem pogumna odkar pomnim. Primer. Če je ravno tako naneslo, da je bilo treba mimoidoči dami v visokih petah in zibajočih bokov dvigniti plisirano krilo, sem si v gruči pet ali šestletnih vrstnikov ta podvig vedno upala samo jaz. Jasno, bežali smo pa vsi. Naslednji primer. Nikdar ne bom pozabila, kako me je mami, ko sem hodila v prvi razred osnovne šole in smo doma za veliko noč barvali pirhe, pred odhodom v šolo opozorila: »Če bo tovarišica v šoli vprašala, pri kom doma so včeraj barval pirhe, vprašanje raje presliši.« Čeprav je to rekla (na videz) sila brezbrižno, tako rekoč tja v tri dni, me je osupnila. Prvič, zakaj bi me to sploh kdorkoli vprašal. Drugič, zakaj bi morala zatajiti nekaj, kar je bilo za mojo družino nadvse pomembno in slavnostno. In res. Po obvezni ceremoniji, ko je dežurni sošolec ponosno odkorakal pred tablo, stisnil desno dlan v pest, jo močno prislonil na sence glave in kar se je dalo glasno zavpil: za domovino, ostali v razredu pa smo stoje prav tako ponosno in na glas zavpili: s Titom naprej, je tovarišica ukazala: »Naj vstanejo vsi, ki so včeraj doma barvali pirhe.« Skoraj me je kap. Res je vprašala. Kot bi me nekdo sestrelil s topa, sem vstala. Bila sem edina. To dobro vem, saj sem kot največja med deklicami sedela v zadnji klopi. Kratko malo si nisem dovolila, da me nekdo na ta način in s tega naslova ustrahuje. Šele veliko kasneje, delno na fakulteti, v obisti pa šele po slovenski osamosvojitvi in (navideznem) padcu komunizma, sem spoznala vso podlost in vsiljivost diktature proletariata. Še zdaj sem na ta svoj pogum ponosna. Z enakim pogumom se zdaj, ko sem v življenjskem »zosu«, borim za svoje zdravje. In se bom borila do popolne ozdravitve, pa naj se mi na pot postavi karkoli.  (Se nadaljuje.)