Sedmica: Slon na muhi

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 18. avgust 2008 / 06:00

Gruzija, po domače (beri po gruzijsko) Sakartvelo, je tisočletna politična tvorba ob severovzhodni obali Črnega morja.

Veroizpoved je v večinski katoliški »lasti«, manjšina so bodisi pravoslavci bodisi muslimani, točneje suniti. V zgodovini se je politična ureditev Gruzije spreminjala od kraljevine prek tiranije do demokracije. Svetovno znana osebnost, ki je na svet prijokala v tem južnokavkaškem koncu sveta, je Džugašvili Stalin, pozneje preimenovan v Josipa Visarjonoviča, eden od treh norcev polpretekle zgodovine (kar je z ozirom na aktualne politične dogodke svojevrstna igra usode). V manj kot sto letih so Gruzijci preživeli dve revoluciji, komunistično in cvetlično, se pravi, revolucijo vrtnic pred petimi leti. Pred cvetličnimi dogodki je v Gruziji vladala popolna zmeda. Od leta 2003 si politična garnitura z demokratično izvoljenim Mihailom Sakašvilijem na čelu, ta vlada z geslom Moč je v enotnosti, prizadeva za: prvič, vrnitev separatističnih regij pod oblast Tbilisija, in drugič: za vključitev v zvezo Nato, kar je v političnem življenju te kavkaške državice še ena svojevrstna igra usode. (Pri tem mislim na dejstvo, da se gruzijski vojaki z ramo ob rami s slovenskimi v Iraku udinjajo ameriškim interesom, medtem pa so njihovo domovino napadli in okupirali ruski vojaki.)

Na severu te filigranske državice, ki šteje komaj nekaj več kot tristo tisoč duš, od tega nekaj manj kot sedemindvajset tisoč vojakov, se razprostira največja država na svetu z nekaj manj kot sto triinštiridesetimi milijoni prebivalcev in dvakrat večjo vojsko, kot ima Gruzija prebivalcev: mati Rusija, z večnim apetitom po okupaciji suverenih narodov s suverenimi političnimi tvorbami in z očitno prirojeno vojaško-teroristično napadalnostjo; najprej je z vojaško silo in s kremeljsko krvoločnostjo zmasakrirala Čečene, zdaj grozi in ustrahuje Gruzijce.

Vojaški napad ruske vojske na Gruzijo je primerljiv s slonom, ki stopi na muho, tako imenovani demokratičen svet z Evropsko zvezo in Združenimi državami Amerike na čelu pa se diplomatsko muza, kar me, mimogrede, spominja na muzanje in klečeplazenje tega istega sveta pred Hitlerjem, tudi norcem polpretekle zgodovine.

Resnica milo rečeno zbuja skrb. Mogoče ali celo lepo je biti prijatelj z Rusom, s Kremljem je to očitno nemogoče; vsaj za tiste, ki ne plešejo tako, kot v Kremlju godejo, ne. Povedano drugače: z naftovodi in plinovodi ima Kremelj na vrvici vso Evropo in gorje Franciji, Nemčiji, Italiji, Veliki Britaniji, Španiji, Avstriji in drugi druščini, če jim Kremelj zapre pipico. Torej, z Rusijo je treba delati v rokavicah in paziti na stavke, pri čemer je klicaj kot ločilo najstrožje prepovedan. In če kdo meni, da imajo Američani, ki se imajo za vodilno svetovno velesilo, v odnosu do Rusov proste roke, se presneto moti. Tudi za Američane je bolje, če Ruse gledajo od spodaj navzgor, le da v tem primeru ne gre neposredno za gospodarske, temveč politične in vojaške interese. Je pa res, da za temi interesi ne stoji čisto nič drugega kot samo denar, tega pa je na aktualni stopnji gospodarskega razvoja in (često namišljenih in vsiljenih) družbenih potreb največ v energentih. In tu je krog, ki ga vodi Rusija, sklenjen.

Marjeta Smolnikar bo na državnozborskih volitvah kandidirala za poslanko na listi SLS in SMS.