Mi trije smo najlepši par (19)

"Pozdravljena. Lahko dobim telefonsko številko?"

Preden sem rekla 'dober dan', me je že vprašal za telefonsko?

No, sem si mislila, direktnost ni vedno napačna. Včasih je povezana tudi z iskrenostjo. Pogostejša lastnost žensk kot moških. Babe stegnejo jezik, ko je najmanj treba, bi rekel prijatelj. Moško razmišljanje pač.

Naj mu bo, sem si mislila. Pustila sem mu telefonsko, nakar sem ugotovila, da mi je fant pravzaprav že večkrat pisal, mi pošiljal mežike in puščal krajša spletna sporočila.

Pravzaprav ni šlo za fanta, bolj gospoda. Profil je bil dokaj običajen in precej skop. Starost nekaj čez štirideset, izobrazba srednješolska. Obrtnik. Status ni bil napisan. Pri lokaciji je bila napisana Ljubljana. Verjetno je poročen, sem si mislila.

Ni minilo pol ure in zazvonil je telefon. Prijeten glas na drugi strani linije me je pozdravil in me spet presenetil.

»Kar povej, kdaj se dobiva.«

»Čakaj, tako hitro pa to vendar ne gre. Saj nič ne vem o tebi. Profil je skop, sploh pa se zadnje čase vse redkeje s kom dobim. Preveč je obratne sorazmernosti med napisanim in realnim.«

»Glej, nisem čudak, samo ne da se mi pisat, pa sem te pač vprašal za telefonsko. Raje imam stik v živo. Je drugačen in bolj realen. Saj veš, kaj mislim.«

»Ja, vem kaj misliš, vendar se bom ta teden jaz s teboj zelo težko dobila, ker odhajam na smučanje.«

Ko sem se vrnila iz Avstrije, me je v spletnem poštnem predalu čakalo predstavitveno pismo. Fotografija je bila zamegljena, predstavljala pa je moškega na motorju. Čelado je držal v roki, tako da se je obraz delno videl. Ni moj tip, sem pomislila, pa vendar, kdo pa je sploh tvoj tip, sem takoj sama sebi odgovorila na še ne zastavljeno vprašanje.

Iz pisanja sem razbrala, da ima rad rekreacijo, vožnjo z motorjem, včasih kolesari, da ima zelo rad svojo Mašo. Njegov otrok? Razen če je tako poimenoval svojega hišnega ljubljenčka. Čudila se ne bi. Ljudje so polni presenečenj.

Dogovorila sva se, da se jaz pripeljem v njegov okoliš, pove naj le uro in kraj.

Ko sem stopila iz avta, so pred vaškim - če mu lahko tako rečem - lokalom sedeli le pari. Notranjost lokala je bila prazna, mularija je v kotu igrala biljard. Ko sem se že odločila, da se odpravim nazaj k avtu, je k meni pristopil moški. V rokah je držal bogat in pisan šopek.

»Mislim, da iščeš mene.«

Nisem vedela, od kod se je vzel. Zijala sem šopek, potem njega, pa spet šopek, ko pa sem hotela odgovoriti, da verjetno res, je pristopila še nasmejana starejša ženska. Prijela ga je pod roko in sladko zapredla: »Pozdravljena. Moje ime je Drijana.«

Za trenutek sem pomislila, da sta me zamenjala, saj sem bila zmenjena z 'njim' in ne 'njo', še manj pa 'njima'. Res je, da so dekleta na forumu velikokrat pripovedovala, da dobijo v svoje spletne predalnike precej pošte od parov, ki iščejo dekle za popestritev svojega spolnega življenja, vendar mi na kraj pameti ni padlo, da bi se kdo menil z menoj za kavo, potem pa na zmenek prišel z ženo.

Povabila sta me k mizi. Opazila sem, da se večina ljudi na terasi muza, kar je bil znak, da se to očitno ni zgodilo prvič. Nisem vedela, kam bi z rožami in sem jih tako vsakih deset minut prestavljala s klopi na mizo in nazaj na klop.

Naročila sta šampanjec. Natakarica nas je zmedeno pogledala, saj je bila ura zgodnja, naročilo za šampanjec pa, kot kaže, dobijo pri njih dvakrat na tri leta.

»Vsi smo polnoletni, draga moja. Kar steklenico prinesi,« je natakaričino zmedenost pospremil njegov zviti nasmešek.

Oba sta kadila.

Neprestano sta čvekala, drug čez drugega, precej na glas, dokler nisem končno izdavila, da 'iz te moke ne bo kruha in da ju je bilo lepo spoznati, pa hvala za kavo, ampak sedaj jaz grem'.

»Pa kam hitiš deklica? Saj ti ne bova nič naredila. Pa še pijačo sva ravnokar naročila. Bomo nazdravili našemu srečanju. Potem pa se lahko sproščeno pogovorimo o tem, kaj komu paše,« je smeje nadaljeval možakar.

»Prosim?«

»Ja, saj bo 'prov fajn', boš videla. Moja je biseksualna in včasih ji zadiši kakšna ženska. Pa še všeč si ji. Pravi, da ji dišiš."

Kdaj me je imela pa čas povohati, sem si mislila.

Veselo in glasno je nadaljeval, kako rad opazuje soprogo s še eno žensko, da ga vzburja poljubljanje dveh žensk in da mu je dovolj, če vso 'akcijo' le gleda. No, če bi dovolila, bi se še on malce pridružil.

Vsa terasa nas je opazovala, ona me je poželjivo gledala, on na glas razlagal kje bo in kako bo sproščal svojo pohoto, meni pa ni šlo iz glave, da se je nekdo pošalil na moj račun. Vedela sem, da če ne vstanem in odidem, bo precej nekontrolirano bruhnilo iz mene, da naj si 'šopek nekam vtakneta'. S šampanjcem vred.

Pa se žal ni nihče šalil na moj račun. Naletela sem pač na par, ki prek spleta na ta način išče dekleta za svojo posteljo. Na deset morda njun način osvajanja uspe vsaj pri eni.

Vstala sem in brez pozdrava odšla.

Nisem prišla do avtomobila, ko sem slišala 'vrni se, prasica, šampanjec je treba plačati', ona pa ga je poskuša umiriti, češ da 'vsi gledajo'. Saj veste: le kaj bodo rekli sosedi.

O prijaznem in razumevajočem moškem s spleta ni bilo ne duha ne sluha.

Kdo je Maša, pa še danes ne vem. Dekleta s foruma pravijo, da hči.