Večji del smo na planšariji

Besedilo: Simon Šubic
Kategorija: Gospodarstvo / nedelja, 17. avgust 2008 / 06:00

Mlada kmetica leta 2008 Marija Grilc prihaja s kmetije Viženčar na Ambrožu pod Krvavcem.

A Viženčarjevi kar tri četrtine leta preživijo na svoji planšariji na Kriški planini, kjer smo Maričko, kot jo poznajo prijatelji, obiskali tudi mi.

Zakaj ste se odločili sodelovati na izboru za mlado kmetico leta?

»Prijavile so me punce iz aktiva kmečkih žena v Kranju, v katerega sem včlanjena že petnajst let. Ko sem izvedela, sem nekaj časa še razmišljala, a sem na koncu privolila. Ne nazadnje je bila to priložnost za sklepanje novih poznanstev.«

Kaj je bilo potrebno storiti za zmago?

»Prijavljenih nas je bilo sedemnajst žensk, na finalnem tekmovanju v Šempetru pa jih je lahko sodelovalo le dvanajst, zato so najprej izvedli predizbor – in to v sestavljanju puzzlov, kar je bilo za nas pravi šok. Najhitrejše smo se potem uvrstile na tekmovanje, kjer je bilo treba pokazati precej teoretičnega znanja iz čebelarstva, hmeljarstva, o okolju in prostoru, botaniki ... Na koncu je sledil še praktični preizkus spretnosti.«

Glede na to, da se ukvarjate z gorsko kmetijo in planšarijo, verjetno o hmeljarstvu in čebelarstvu niste veliko vedeli ...

»O tem prej nič nisem vedela, saj gre za povsem drugo področje kmetijstva, zato sem zadnji teden pred tekmovanjem pridno prebirala ustrezno literaturo. Ker čez dan nisem imela časa za učenje, so bile zato noči nekoliko krajše.«

Opišite kmetijo pri Viženčarju. Če sem prav seznanjen, ste se nanjo primožili?

»Tako je, na Krvavec sem prišla s Pšate pri Cerkljah, z Muščove kmetije, ki je velika živinorejska kmetija. Naša kmetija Viženčar je sicer sestavljena iz dveh delov: iz gorske ekološke kmetije na Ambrožu pod Krvavcem, kjer je glavna dejavnost živinoreja, ter planšarije pet kilometrov višje na Kriški planini, kjer se ukvarjamo z dopolnilno dejavnostjo – turizmom, apartmaji in planšarijo. Imamo skupno 34,5 hektarja pašnikov, travnikov in gozda. Večino časa, približno devet mesecev na leto, preživimo na planšariji. Na kmetiji smo le po koncu zimske sezone in do junija, ko se skupaj z živino znova preselimo na planino. Doma poleti ostanejo le konji in pes ter seveda moje rože, ki jih je potrebno tudi negovati, zato se edenod nas vsak dan odpravi na kmetijo opraviti najnujnejša dela. Ko je na vrsti spravilo sena in otave, pa je ravno obratno – na planini opravimo najnujnejše in planšarijo čez dan zapremo. Polovico travnikov imamo namreč v strmini in je treba vse delo opraviti ročno, tako da nam tedaj priskočijo na pomoč tudi sorodniki in prijatelji.«

Kdaj sta se z možem Silvom začela ukvarjati s planšarstvom, kmečkim turizmom?

»Sedaj teče že štirinajsto leto, odkar sva se odločila za to dejavnost. Na Kriški planini imajo Viženčarji že vse od leta 1921 pastirsko kočo, ki pa se kakšnih dvajset let ni več uporabljala, le živina se je vsako leto pasla na Krvavcu, brez pastirja. Najprej sva začela s planšarijo, kasneje pa se je počasi začela razvijati še turistična dejavnost. Sicer pa je bila v letih 1995/96 prava umetnost registrirati planšarijo, saj so nas hoteli obravnavati enako kot predelovalce mleka v dolini, ki imajo tristo litrov mleka na dan, na planšariji pa je toliko mleka na teden. Prav tako v dolini mleko predelujejo 365 dni na leto, tukaj pa le tri mesece. No, kasneje so predpise spremenili in so planšarije začeli obravnavati drugače.«

Kako izgleda običajen dan na planšariji?

»Pozimi je zagotovo več dela, ker je veliko smučarjev, a tudi poleti ga ne zmanjka. Sedaj je sicer že lažje, ker nama pomagata tudi hčerki – šestnajstletna Maja in devetnajstletna Vesna. Običajen poletni dan na planšariji se začne zelo zgodaj zjutraj, ko mož Silvo pomolze krave. Nato jaz mleko predelam, naredim zajtrk za morebitne goste. Sledi priprava kosila, ta čas lahko naredim tudi skuto, popoldne potem skrbimo za dnevne obiskovalce, zvečer pa pride na vrsto spet molža in predelava mleka. Največ dela je prav z mlečnimi izdelki. Nekaj mleka razdelimo vikendašem, iz ostalega naredimo kislo mleko, skuto, sirove štruklje, kuhamo tudi masovnik, ajdove žgance ... Poleti na Krvavcu nabiramo in sušimo zdravilna zelišča, nabiramo tudi gobe in jih vlagamo. Dvakrat na teden grem v dolino uredit papirje, pa tudi zbistrit glavo, si napolniti baterije za delo z ljudmi. To je včasih lahko zelo naporno. Delovni dan pozimipa se prične že pred peto, kajti do desete ure je potrebno imeti že vse skuhano, da se smučarji lahko okrepčajo. Dan traja pozno v noč, saj imamo pozimi ves čas zasedene apartmaje in goste, ki si želijo naše domačnosti in pozornosti pozno v noč. Po štirih mesecih zimske sezone si tako že močno želim vrniti na kmetijo, kjer so naše kravice tako zadovoljne, ko so site in na suhem, da je to za mojo dušo pravi balzam.«