Proti jutrišnjemu dnevu

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 17. avgust 2008 / 06:00

Zgodba o Olgi, ki je še zmeraj tujka v lastnem domu

»Vse, kar je bilo povezano s cerkvijo in bogom, smo pri naši hiši počeli na skrivaj. Brez očetove vednosti so me nesli h krstu, peljali k prvemu obhajilu, k birmi. Bog varuj, da bi on izvedel za to! In tako se je dogajalo, da sva z mamo zvečer, preden sem zaspala, molili Sveti angel, zjutraj pa sem očetu sedela na kolenih, in ko me je vprašal, kdo je največji, sem izstrelila kot iz topa, da Stalin, kdo je najpogumnejši, pa Tito. Če se nisem obotavljala, je vzel iz žepa kakšen cuker (bonbon) in me z njim kupil. Potem pa se je hvalil pred mamo, da on že ve, kako z otroki.«

Vendar pa je šel zakon v franže že prej, preden se je dobro začel. Očetovo pijančevanje, mamini tihi tedni, ko se je zavlekla v kakšen svoj kot in razmišljala o izgubljenih priložnostih, so se vedno bolj množili in še tisto malo zemlje, ki jim je niso odvzeli, je ostalo neobdelane.

Oče je pričel sanjariti o knjigi, ki jo bo napisal, zato je pričel obiskovati stare znance, ki so bili na pomembnih položajih, ter jih moledoval za predujme. Žal so mu obračali hrbte, kdo pa bi se petnajst ali dvajset let po vojni še hotel ukvarjati s starim vojnim kameradom, ki mu je alkohol že dodobra razžrl jetra?!

»Nekoč se je na vratih prikazal stric Jože. Jaz ga sploh nisem več poznala, menda se niti rodila nisem, ko je odšel študirat v Nemčijo, kjer je imel tudi advokaturo. Žal pa je hudo zbolel, šteti so mu bili dnevi, zato si je zaželel, da bi umrl doma. Z mamo sta se zaprla v dnevno sobo. Nikoli nisem izvedela podrobnosti o njunem pogovoru, vem le, da sta se dogovorila, da stric ostane in pomaga po svojih najboljših močeh. Na srečo je imel tudi dovolj denarja, da je kupil nekaj strojev. Spominjam se, s kakšnim navdušenjem je vstajal že pred zoro, odhajal kosit, v gozd, jeseni je nabiral gobe, poleti borovnice. Iz okostnjaka, kakršen je ob prihodu bil, se je počasi pričel spreminjati v pravega moškega, ki se je rad celo pošalil, če je tako naneslo. Z očetom se videti nista mogla. Če sta slučajno trčila skupaj, sta kričala drug na drugega in se zmerjala z »zajedavcem«. Vem, da je stric najbolj zameril, če mu je oče dejal, da je peder. Nekoč sta se celo stepla, stric je ostal brez ušesa, oče pa jo je odnesel z zlomljeno ključnico,« se spominja Olga.

Odraščala je brez prave ljubezni. Nenehno je imela občutek, da je kriva za mamine neizpolnjene sanje. Sem in tja ji je mama to celo poočitala, zlasti še, če jo je obiskala kakšna mladostna prijateljica, ki se je v življenju dobro znašla.

»Če samo pomislim, kako je mama na začetku načrtovala, se veselila vsake malenkosti. Pozneje se je veliko prezgodaj postarala … in postala zagrenjena. Nekoč me je stric vprašal, če bi šla z njim v Nemčijo. Tam je imel neke opravke. Pa mi mama ni dovolila, češ da se bom v Sodomi in Gomori pokvarila. Kljub temu sem zjutraj vstala in – hočeš nočeš - me je moral vzeti v avto, ker sem sitnarila. Žal pa so me zavrnili na meji, ker nisem imela potnega lista. Stric me je odpeljal do Tržiča, me posadil na avtobus ter naročil šoferju, kje naj me odloži. Vso pot sem jokala, ker sem pred tem celo noč sanjarila, da bom potovala po tujih deželah in spoznavala nove kraje. Stric mi je stisnil v roke knjigo, v kateri je bilo sto nemških mark. Nikomur ne povej za denar, mi je še zabičal, preden je avtobus odpeljal. Ko se je čez kakšen mesec vrnil, je bil strt in shujšan. Mama je nekaj vrtala vanj, a on jo je osorno zavračal, češ naj ga pusti pri miru. Opazila sem, da se je pri delu hitreje utrudil kot včasih in tudi ogenj, ki mu je gorel v očeh, je ugašal. Ko sem vprašala mamo, kaj mu je, je zardela in siknila med zobmi, da ima »Jože eno zelo grdo bolezen«. Na jesen je obležal, vendar ga je pomlad spet spravila pokonci, da sva spet lahko sedela pod hruško in se pomenkovala,« trosi spomine Olga.

Nikomur pa se še ni niti sanjalo, da je imel njen oče Pavle že od prej sina, ki ga je skrival in o katerem se pri hiši ni nikoli govorilo. Menda celo Olgina mama ni vedela zanj. Ali pa ni hotela vedeti, kar je bilo eno in isto.

Vendar je že tako, da se vse, tudi še tako skrite družinske skrivnosti, nekoč razkrijejo. Po navadi se to zgodi slučajno in nehote.

»Moj polbrat je moral nujno na neko operacijo in v bolnišnici so zahtevali, da mora priti podpisat dovoljenje za poseg tudi oče …«