Na izbrano nevesto je čakal kar nekaj let

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Zanimivosti / četrtek, 14. avgust 2008 / 06:00

"Z dobro voljo in potrpljenjem ni težko biti v zakonu šestdeset let," pravita bisernoporočenca Tilka in Franc Kacin.

Kranj - Sedmega avgusta 1948 sta se v kranjski Mestni hiši vzela Tilka in Franc Kacin, vendar je bilo pred šestdesetimi leti poročno slavje precej drugačno kot minulo soboto, ko sta slavila biserno poroko. »Leta 1948. To so bila prva leta po vojni, ko je primanjkovalo hrane. Tudi ohcet, ki smo jo imeli doma v Stražišču, je bila temu primerna, torej bolj skromna,« se spominjata. Franc, rojen v Podjelovem Brdu v Poljanski dolini, je svojo bodočo soprogo spoznal v njenem rodnem Stražišču. Njegova družina se je preselila v Stražišče, v isto hišo, v kateri je živela Francka. »Potem sem pa čakal, da bo dovolj stara za poroko,« se nasmehne Franc. Ko sta se poročila, je imel on 31, ona pa 18 let. Franc je bil tedaj oficir v jugoslovanski vojski in bilo je obvezno soglasje vojske, da se lahko poroči z njo. Kar nekajkrat sta se zaradi njegove službe selila po nekdanji Jugoslaviji. Pravi dom pa sta si ustvarila v Stražišču, v zakonu se jima je rodila hči Tatjana. S hčerko, zetom Zvonetom, vnukoma Borisom in Petrom živijo skupaj pod isto streho. »Pravnuke pa še čakava,« povesta.

Biserno poroko sta imela v kranjski Mestni hiši ob trinajsti uri, tako kot pri »prvi« poroki. Tilka je za poročni šopek izbrala bele gladiole, tako kot pred šestdesetimi leti. »Slavje je bilo pa veliko lepše kot pred šestdesetimi leti. Tokrat so naju lepo presenetili pevci iz Stražišča, svatje pa so nama za darilo kupili velik televizor (plazmatski), za kar sva vsem skupaj iz srca hvaležna. Imeli smo šestinpetdeset povabljenih gostov, slavje je potekalo v dvorani domače krajevne skupnosti. Bila je živa glasba, plesali smo, peli ... S šopkom so naju razveselili tudi člani Krajevne skupnosti Stražišče in člani Krajevne organizacije Zveze borcev za vrednote NOB Stražišče,« sta vidno ganjena Tilka in Franc.

»Skozi šestdeset let zakona se nabere veliko lepega in hudega, veliko smeha in joka, pa če to hočeš ali ne. Včasih bi objel ves svet, spet drugič od hudega ne moreš pogoltniti sline. Včasih moraš popustiti, včasih potrpeti, pa vendarle ugotoviš, da si dal v dvoje veliko lepega skozi,« pravi Tilka, Franc k temu doda: »Z dobro voljo in potrpljenjem ni težko biti v zakonu šestdeset let.«