Nobene ...

... punce, dekleta, žene ni bilo. Toliko o prejšnji temi, vendar je še ne mislim zaključiti. Pravzaprav je bilo še bolj porazno, ker niti tistih dveh »obritonogcev« ni bilo, ki sem jih prejšnji teden opisoval.

Nič ne de. Občutek imam, in ko jaz dobim občutek, potem se ve, da bomo z ženskami na torkovih Glasovih kolesarjenjih imeli probleme. Sladke težavice, seveda. Torej. Bilo ni nobene kljub lepemu vabilu v prejšnji številki. Mogoče je bila napovedana trasa za mnoge prehud zalogaj. Nam se ni zdelo tako. Res da je na koncu približno sedem kilometrov klanca, vendar je v dobri družbi tudi pulz na klancu nižji.

Prejšnji torek smo imeli eno lepših tur. No, vsaj zame, in čeprav je proti Lubniku neskončen klanec in jaz nisem ljubitelj ceste, ki hoče proti oblakom, mi je bilo zelo všeč. Štartali smo na starem mestu, se peljali čez Drulovko in v Bregu zavili desno prek Jeprce proti Škofji Loki. Do Loke, pravzaprav do Trate smo se peljali ob železniški progi po kolesarski stezi tako rekoč. Avtomobila nismo srečali. Srečali smo le dva traktorja in en tovornjak. S Trate smo se peljali čez Hosto in mimo kolesarske trgovine Extreme Vital skozi Puštal ter Staro Loko proti Poljanski dolini in potem desno smer Lubnik. Tam se je začel klanec, ki ni popustil vse do Nacetove gostilne. Če imaš pred sabo gostilno za cilj, se pedala sučejo precej lažje. Ne bom lagal. Res smo spili pivo ali radler, ker je naš mizar dal zanj. Nismo se mogli upreti. Spust v dolino je dolg in nezahteven, vendar je na naših treningih varnost vedno pred hitrostjo. Skozi središče Škofje Loke smo se peljali kot lipicanci, saj smo v novih dresih Gorenjskega glasa videti nadvse imenitno. Peljali smo se skozi Grenc – ali kako se že reče – in Virmaše pa zopet mimo železniške proge proti Jeprci oziroma Bregu. Dežju smo se izognili – jasno, ker smo vedeli, kdaj in kje bo padal, zato smo začrtano smer spremenili že na štartu. Oblaki proti Tržiču so bili že tako obteženi z dežjem, da si nismo upali tvegati.

Zakaj razlagam, kje smo se vozili? Ja, zopet zato, da bi nežnejši spol lahko prebral, da z nami kolesariti ni noben bavbav. Končna povprečna hitrost je bila 27 kilometrov na uro in 55 kilometrov je bilo za vse nas sproščujoče popoldansko kolesarjenje. Jasno – brez debate, ki je povezovala vse nas, ni šlo. Bližala se je olimpijska kolesarska dirka in na njej je nastopil tudi Tadej Valjavec. Junak, besniški, savski ponos. Ugibali smo, koliko možnosti ima za uspeh. No, danes, ko je Tadej že zdavnaj v cilju tam daleč na Kitajskem, nad njegovim dosežkom nismo razočarani. Vemo, da je dal vse od sebe, in vemo, da je ponosno nosil slovenski kolesarski dres.

Spet, torej: punce pridite, ker drugače bom vsak teden pisal takšna vabila. Nekdo je dal idejo, da za prvo, ki se bo vpisala v našo kolesarsko sekcijo, fantje sami plačamo članarino in dres. Pomislite, sami Gorenjci smo in pristanemo na tak predlog. Čudno? Niti ne, saj jamčimo, da se boste imele fajn v naši družbi. Če se ne boste počutile tako, kot pričakujete, pa bomo poskrbeli, da se boste. Saj veste, kako smo moški prilagodljivi? Ali moram to dodatno opisovati?