Iz starih časov: Jaz, Barbara

Iz zakonskega življenja Barbare Sitar in Primoža Trubarja je ohranjeno tudi nadvse zanimivo pooblastilo, spisano v nemškem mestu Kempten, 28. aprila 1554.

Z njim pooblaščata nekega gospoda na Kranjskem, da v njunem imenu uredi zapuščinsko zadevo po umrlem Barbarinem bratu Juriju Sitarju, kaplanu v Šenčurju pri Kranju. Pooblastilo, ki je težavno že za golo branje, priča o takratnem pravniškem jeziku in razmerah nasploh. Glasi se, kot sledi. »Jaz, Barbara, rajnega Matije Sitarja, meščana v Kranju, in Svetke, njegove zakonske žene, njih obeh zakonska potomka in hči, zdaj gospoda Primoža Trubarja, pridigarja in župnika v Kemptenu, zakonska žena, javno priznam s tem pismom, da sem z nasvetom, vednostjo in voljo omenjenega svojega ljubega gospoda zakonskega moža in varuha (ker mi je daleč, zato iz ženske boječnosti, tudi zavoljo mojih treh malih otročičev ni mogoče, da bi to sama v lastni osebi opravila) dala in izročila svoje polnomočje in celotno oblast z vso veljavnostjo za vsa sodišča in običaje častitemu Heliju Stotzingerju, proviantnemu mojstru na Kranjskem, imetniku tega pisma, in sicer tako, v mojem imenu in namesto mene rajnega gospoda Jurija Sitarja, kaplana v Šenčurju pri Kranju, mojega pokojnega brata nepremičnine in premičnine in kjer koli se te skupaj z njegovimi pravicami in zahtevki doženejo, zlepa ali sodno zahteva, izterja, zato odreši, premičnine, če jih je kaj, proda, prenese, za poroštvo obljubi, zato pisma sestavi in za pečatenje prosi, a če bi ga kdo motil, mu ugovarjal ali ga oviral, naj bo to na kakršen koli način, da to tožbo, z ugovorom in zagovorom in sploh z vsemi pravnimi sredstvi in pomočki opravi ter na sploh in posebej stori in pusti vse, kar bi jaz zdaj mogla ali hotela. Obljubim in izjavljam tudi pri svoji ženski časti in dobrem poštenju zase in za vse svoje dediče, da se bom resnično, trdno in zmeraj držala vseh njegovih ukrepov, in če bi pri tem potreboval še več polnomočja, veljaj, da sem mu ga s tem v polni meri vsega dala zdaj kakor poslej in poslej kakor zdaj, vse za dobiček, izgubo in vsakršno pravo brez nezaupanja in poroštva.«

Barbarini sledi Primoževa izjava. »In jaz, zgoraj imenovani Primož Trubar kot njen, Barbare Sitarice, zakonski mož in varuh, izjavljam le-tu posebej, da se je opravil prenos polnomočja, kakor kaže to pismo, z mojim nasvetom, vednostjo in voljo. Zato tudi dam besedo in obljubim kot varuh, da bom pri tem vztrajal in da ne bom nasprotoval po nobeni poti, tudi ne z zvijačo in s sleparstvom.« Na koncu pa še njun skupni odstavek: »In da bi to resnično dokazala, sva jaz, zgoraj omenjena Barbara Sitarica, in z njo jaz, omenjeni njen gospodar, oba lepo naprosila odličnega, častitega in modrega Gašperja Zellerja, kemptenskega župana, da je svoj lastni pečat za naju in najine dediče, toda za zmeraj ne na kvar sebi, gospodu pečatarju in svojim dedičem javno le-tu pritisnil. In sta priči najine prošnje za pečatenje častita Jurij Göring in Hans Sazger, kemptenska meščana. Dano v petek, osemindvajseti dan meseca aprila po rojstvu Kristusa, našega ljubega Gospoda in edinega zveličarja, v petnajsto in štiriinpetdesetem letu.«