Skrivnost pretresljivosti

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 8. avgust 2008 / 06:00

Umrl je Aleksander Isajevič Solženicin, največji med ruskimi pisatelji 20. stoletja. Njegov opus je poskus umetniškega raziskovanja fenomena boljševizma, ki je prišel na oblast z oktobrsko revolucijo in nato ravno sovjetskim narodom, ki naj bi jih osrečil, prizadel največ gorja.

Aleksander Isajevič je umrl v nedeljo zvečer na svojem domu v Moskvi, zadet od možganske kapi, star skoraj 90 let. Rodil se je 11. decembra 1918 v Kislovodsku pod Kavkazom. Revolucija, ki se je začela oktobra 1917, in režim, ki sta ga z njo vzpostavila in vodila Lenin in Stalin, sta usodno zaznamovala tudi njegovo življenje. To je do zime 1945 potekalo še po milosti. Le nekaj dni pred Hitlerjevim napadom je diplomiral na fakulteti za fiziko in matematiko univerze v Rostovu na Donu. Matematika mu je pozneje, v delovnem taborišču in izgnanstvu, dvakrat rešila življenje; takšno znanje je bilo tudi v gulagu cenjeno. Februarja 1945 pa se mu je vse skupaj zalomilo, le deset dni po tistem, ko je na fronti v vzhodni Prusiji kot poveljnik rešil svojo topniško divizijo pred obkolitvijo in uničenjem. V svojem dopisovanju s prijateljem je Očetu ljudstva, ki ga je neprevidno imenoval »tisti z zalizci«, očital slabo ruščino in porazno vodenje v prvem letu vojne. NKVD, ki je pisma cenzuriral, ga je aretiral, dobil je osem leta delovnega taborišča; to je bila relativno mila kazen, katere del je kot matematik preživel v neki znanstveni ustanovi in dobil nato še tri leta izgnanstva v Kazahstanu. Že v taborišču so mu odstranili tumor, pri čemer pa niso odkrili, da je rakav. Leta 1953, ko je bil po odsluženju kazni in prvi odjugi po Stalinovi smrti deležen boljšega tretmaja, se je boril z rakom na življenje in smrt, ni mogel ne jesti ne spati. Pozdravili so ga šele na kliniki v Taškentu.

»V letih izgnanstva sem poučeval matematiko in fiziko na osnovni šoli. V tem težkem in osamljenem življenju sem skrivaj pisal prozo (v taborišču sem seveda lahko pisal poezijo samo v duhu). Posrečilo se mi je ohraniti, kar sem napisal in ne pozabiti tistega, kar sem si zapomnil in prinesel v evropski del Rusije. Tam sem nadaljeval na podoben način: navzven sem poučeval, skrivaj pa pisal …« Pisal je iz notranje potrebe in zato, da se ne bi pozabilo. »Knjigo posvečam vsem, katerih življenje je bilo prekratko, da bi spregovorili o tem. In naj mi oprostijo, ker nisem vsega videl, si nisem vsega zapomnil in se nisem vsega domislil.« Tako se glasi posvetilo na začetku prvega od treh debelih zvezkov Arhipelaga Gulag (1973-75), monumentalnega dela o velikanskem »otočju« delovnih taborišč, ki mu je dal podnaslov »poskus umetniškega raziskovanja«. Gre za roman-dokument. Novela En dan v življenju Ivana Denisoviča (1962) ter romana Prvi krog in Rakov oddelek (oboje 1968) pa so vrhunska umetniška dela, za katera je 1970 dobil Nobelovo nagrado za književnost. Že kmalu po izidu so bila prevedena v slovenščino, Arhipelag Gulag pa šele lani in le delno. Po mojem zato, ker gre dejansko za vrhunsko umetniško razlago fenomena stalinizma. Ko jo preberemo, vidimo, da so bili naši stalinisti in titoisti le zvesti učenci svojih sovjetskih vzornikov in se jim kot takim ni mudilo objavljati te nadvse nazorne anatomije svojega nečloveškega ravnanja z lastnimi ljudmi.

»Marsikaj v knjigi je smešno in marsikaj pretresljivo. Skrivnost pretresljivosti je preprosta: ljudje so bili kaznovani za tisto, za kar bi morali biti po vseh človeških in človečanskih merilih nagrajeni. Taka je bila že pisateljeva aretacija,« je v spremni besedi zapisal prof. Samo Savnik, prevajalec Otočja Gulag v slovenščino (pri založbi ZeloLepo v Kranju, 2007) in dodal: »Solženicinovim zgodbam je mogoče verjeti brez dokazovanja in priseganja, ker je v njihovih zapletih in razpletih tista prvina osuplosti, nepričakovanosti, nenadnosti ali čudne naključnosti, ki je značilnost vseh resničnih zgodb in jim človeška domišljija največkrat ni kos.« Solženicin je bil leta 1974 zaradi Arhipelaga Gulag izgnan iz SZ. Zatočišče mu je ponudil najprej nemški nobelovec Heinrich Böll, večino svojega drugega izgnanstva pa je preživel v ZDA, v državi Vermont. Gostiteljem se je zameril s kritiko slabosti ameriške demokracije in sistema, izrečeno med nastopom na Harvardu. V Rusijo se je vrnil 20 let po izgonu, 1994. Za »aklimatizacijo« si je vzel transibirski vlak, s katerim je od Vladivostoka do Moskve potoval 55 dni. V svojih zadnjih letih je nastopal zelo kontroverzno. Novo rusko oblast je kritiziral zaradi uvajanja nečloveških metod brutalnega kapitalizma. Ruskim Judom je v knjigi Dvesto let skupaj (2001) očital aktivno udeležbo v revoluciji in si s tem prislužil oznako antisemita. Pozival je k moralni prenovi Rusije, oprti na pravoslavno cerkev. Gorbačova in Jelcina je zavračal, od Putina, ki ga je cenil zaradi prizadevanj po obnovi močne Rusije in odobraval tudi njegovo ravnanje v Čečeniji, je lani le sprejel visoko državno nagrado. Solženicinova veličina je v poskusu umetniške razlage fenomena komunizma kot največjega, a spodletelega poskusa revolucionarne preobrazbe človeške družbe v 20. stoletju. Njegove osebne poglede na aktualna vprašanja sveta in Rusije v zadnjih letih pa sta svet in Rusija že prerasla. Sicer pa najbrž nihče prav dobro ne ve, v kaj pravzaprav preraščata?