Kaj imajo skupnega vlada RS, Zois in Stalin

Nimajo strojevodje. Pa o tem ne bi preveč na široko. Raje na globoko.

Vlada je z novimi pogoji za Zoisovo štipendiranje okrog prinesla lep kos generacije, ki letos prehaja na fakultete. S spremembo pravilnika so podrli njihove načrte, po katerih so študirali, in s tem marsikomu vsaj zelo priprli vrata pri bodočem šolanju.

 

Zavod za zaposlovanje RS se izmika, češ, da je štipendistom posredoval temeljito informacijo (skoraj leto dni po sprejemu zakona s silnimi spremembami!). Torej s tem ni nič narobe? Napaka pri Zoisovih štipendijah je prav v tem, da napake ni! Gre spet samo za potegavščino oblasti, da bo (če bo sploh še lahko) spet enkrat lahko govorila o »zmanjšanju proračunske porabe«. Podobno počnejo tudi v drugih sferah: v zdravstvu z nedokončanimi investicijami, v kulturi z na pol ilegalno izpeljanimi razpisi (da jim potem ni treba razdeliti toliko denarja), ...

 

Pri Zoisovih štipendijah so z ustvarjanjem zmede (s prenosom pooblastil), s temeljito medlim obveščanjem (za take drastične spremembe bi se spodobila vsaj ena krepka nacionalna PR/ADPRO kampanja) in predvsem z zvišanjem kriterijev za pridobitev (in obdržanje) Zoisove štipendije (upam, da nenamerno) marsikateremu nadarjencu okrnili možnosti, da se med študijem brez silnega dodatnega študentskega dela res posveča študiju in ne golemu preživetju.

 

Zadeva v celotnem paketu z »gospodarsko rastjo« in drugimi pokazatelji na »zlato dobo, v kateri živimo«, niti ne bi bila tako resna, saj odraža le odnos aktualne oblasti do uporabljanja pooblastil za upravljanje države. Vse skupaj zasmrdi do neba v tistem trenutku, ko novi sistem štipendiranja nadarjenih pogledamo v drugi luči – z vidika dolgoročnih posledic teh ukrepov. Te pa so žal take, da bomo mimogrede izgubili prenekaterega nadarjenca z nižjim povprečjem od predpisanega (4,1 ali 8,5). Te »nadarjence nižjega ranga« nam bodo potem pobrale svetovne korporacije, ki imajo »lovce na glave« po celem svetu in jih odvlekle v tujino skupaj z vso dodano vrednostjo vred, ki jo bodo dobili v našem šolskem sistemu in jih tam izcuzali do konca njihovih karier. Kdo bo potem delal za pokojnine prihodnjih generacij. Rokodelci? Industrija? Lepo vas prosim!

 

Vse skupaj me spominja na vic iz rdečega obdobja, v katerem so v vagonu sedeli Lenin, Stalin in Brežnjev. (Ja, v vicih je tako kot v pravljicah možno vse.) In ko so tako sedeli kakšno urico, vlak pa se ni nikamor premaknil, ker strojevodji in njegovemu nakladaču še niso pripeljali premoga, je vstal Lenin, šel do strojevodje in ga ideološko prepričal naj požene. Zadovoljen se je vrnil v kupe in rekel: »No, tovariša, zdaj pa bo!«

 

Ker se v naslednji uri še nič ni zgodilo, je vstal Stalin, ustrelil strojevodjo, se vrnil v kupe in rekel: »No, tovariša, zdaj pa bo!«

 

Po uri bolščanja skozi okno na peron moskovske železniške postaje je vstal Brežnjev, zagrnil zavese v kupeju in rekel: »No, tovariša, zdaj pa bo!«

 

Končno se bomo tudi mi morali vprašati, kdo ne da premoga, kdo naklada (ne premoga), kdo pobija strojevodje in kdo si zatiska oči.

 

Vsaj tako jaz mislim.

 

Andrej Kokot, Radovljica

www.press-radovljica.si