Pogledi v anatomijo gozda

Pred dnevi je akademska slikarka Brigita Požegar Mulej v svoji galeriji na Lancovem odprla razstavo svojih del in del mladega slikarja Marka Sambraila. Jeseni sledi razstava drugačnih pogledov na Radovljico.

Kaj si lahko ogledamo na tokratni razstavi v ambientu hiše, v kateri živite, slikate in tudi predstavljate?

»Hišno galerijo sem zastavila že pred dvajsetimi leti in z manjšimi presledki se je v njej vseskozi kaj dogajalo, pred leti na primer tudi slikarska kolonija. Zadnja leta pripravim dva, tri dogodke na leto, odvisno od novih slik, ki jih ustvarim. Sicer pa pri meni stvari potekajo zelo spontano, v naši hiši se nasploh veliko slika. Zadnja leta namreč na pobudo svoje hčere vodim tudi likovne delavnice, tako da poleg lastnega slikanja, svoje znanje in izkušnje prenašam tudi na druge.«

V središču vaše pozornosti je gozd, skrivnosten, neponovljiv. Vas narava pritegne v osebnem smislu ali predvsem kot likovni izziv?

»V tem primeru me gozd zanima absolutno samo v slikarskem smislu. Seveda imam rada naravo, ampak glede na to, da sem zelo delavna slikarka, sem zadnji čas več v ateljeju kot v gozdu. Se mi kar malo smejijo, zanima te gozd do potankosti, pa ne moreš v gozd, ker nimaš časa. Na gozd gledam, kot na najbolj kompleksen arhaičen prostor. Kompleksnost prostorskega dogajanja je v likovnem pogledu zahodnega slikarstva v zadnjem času precej zanemarjena. Sama ne gledam na materijo, ki jo slikam, skozi oči fotorealizma. Pri slednjem gre za površino, jaz pa prodiram v anatomijo gozda. Želim izstopiti iz antropocentričnega razumevanja slikarstva, kjer je najpomembnejši človek oziroma figura.«

V čem vidite osnovni likovni problem?

»V obliki. Drugi krajinarji naredijo pavšal iz krošnje, jaz pa se mnogo bolj poglabljam v same strukture, ki jih dajejo krošnje. Skozi gozd se mi vselej odpira slika zelo konkretnega gozdnega sveta, ki mi daje veliko izzivov, da ta svet osmislim v bolj fine strukture. Moja specifika je poglabljanje v te listne prostore. Zanima me anatomija gozda, saj ob pogledu v krošnje lahko vidite, da se dogaja marsikaj, kar zanika zgolj pavšalen pristop. Hkrati motiv zame ni bistven. Ne čutim potrebe po iskanju romantiziranih motivov. Stvari ne romantiziram, saj bi to pomenilo vzhičenost, ki pa, kot vemo, ni realna. Moja narava je realna, taka, kot je.«

Lokacija vaše galerije v Lancovem je nekoliko dislocirana od centra, kot je Ljubljana, pa vendarle je najbrž vezana predvsem na gorenjsko okolje …

»Nisem vezana na tako imenovani likovni trg. Vsako leto pripravim tudi nekaj razstav v širšem slovenskem prostoru, ta galerija pa se je strukturirala v tak tip predstavljanja slik, kjer ljudje lažje začutijo kontakt z likovnimi deli. Sicer pa je tako kapitalizem z novodobnimi kapitalisti, ki nimajo občutka za umetnost, pokvaril odnos do slikarstva nasploh.«

Pa vendar, na neki način vam je uspelo umestiti vašo galerijo v širši gorenjski prostor, na odprtju razstave je bilo kljub dopustom kar precej ljudi … jeseni bomo pri vas spet srečevali tečajnike …

»Galerija najbrž skozi vsa ta leta vendarle dobiva svoje mesto v prostoru. Vsako leto imam med 7 in 10 tečajnikov, več jih niti ne bi vzela. K meni namreč hodijo ljudje, ki želijo resno delati, saj ne gre zgolj za nekakšen »šnelkurs«, ampak delo na nivoju prvega, drugega letnika likovne akademije. Sem zelo zahtevna pri delu. Vsi tečajniki, ki začutijo način, ki ga želim vzpostaviti z njimi pri pridobivanju novih znanj, ostajajo tudi po leto, dve. Okvirni program je sicer klasičen, najprej tihožitje, portret, figura, šele potem narava …«

Prihodnji izzivi?

»Jeseni imam v načrtu novo razstavo, na katero bom k sodelovanju spet povabila tudi Marka Sambraila. Tokrat bova predstavila nekaj pogledov na Radovljico, seveda na povsem drugačen način. Sama sem, čeprav prihajam iz Štajerske, po več kot 20 letih nekako vraščena v ta prostor. To bo neke vrste homage Radovljici. Zanima pa me tudi umestitev figure v gozd, splet dveh anatomij, gozda in človekovega telesa. Želim pa tudi naslikati vse te družinske portrete …«