In memoriam mag. Stanku Šimencu (1934 - 2008)

Štirinajstega julija je komaj odkrita zavratna srčno-ožiljna bolezen v trenutku pretrgala življenjsko nit štiriinsedemdesetletnemu, ustvarjalnemu, razmišljajočemu, polnemu življenja - mag. Stanku Šimencu.

Poznal sem ga dobrih petinpetdeset let: modro je premišljeval in se odločal preudarno, brez naglice, skladno s svojim mirnim in plemenitim značajem. Svet in življenje je presojal usklajeno s svojimi spoznanji in vrednotami, od katerih ni odstopal. V toliko letih nisva nikoli prišla navzkriž, čeprav sva kar veliko sodelovala in skupaj marsikaj zasnovala; z njim preprosto to ni bilo mogoče, ker te je samo ljubeznivo pogledal in ti počasi zabrusil modrost, ki si jo moral sprejeti, če si hotel ali ne. Rad je poučil, da so zadeve sicer zapletene, a da se dajo rešiti tudi po enostavnejši poti. S Stanetom se je bilo lepo družiti in sodelovati.

Ko danes prebiram Šimenčevo bibliografijo in v mislih potujem po njegovem delu, ne morem mimo ugotovitve, do katere sem prišel že pred leti in ki se mi je potrjevala vedno znova: vse, kar je napisal, je temeljilo na trdnih dejstvih, nič površnosti ali dvomljivih trditev, nič, kar ne bi bilo argumentirano, vse je bilo dokazano, skrbno izbrano, razporejeno, sistematično, nič zavito v celofan ali v nedoumnosti, vse vedno kristalno jasno, strokovno relevantno, skratka prepričljivo, neoporečno, zanesljivo.

Troje področij ga je posebej privlačilo in ga strokovno-raziskovalno zaposlovalo: srbska, hrvaška in bosanska književnost, filmana slovenska književna dela in filmska zgodovina. Glede prvega področja je treba povedati, da je spadal med vodilne poznavalce omenjenih literatur na Slovenskem; svoje poznavanje je izpričal s tehtnimi razpravami o Ivu Andriću, Borisavu Stankoviću, Miroslavu Krleži, Meši Selimoviću in drugih. Zaradi odličnega obvladovanja te snovi je tudi v berilih-učbenikih za osnovno in srednjo šolo obravnaval besedila avtorjev drugih južnoslovanskih književnosti. Z drugim področjem se je začel ukvarjati že kot študent in v Prežihovem zborniku 1957 objavil sestavek Prežih v filmu. V poznejših letih je na to temo magistriral in magistrsko delo objavil pod naslovom Slovensko klasično slovstvo v filmu (1979). Študijo je razširil in 1983 je izšla knjiga Slovensko slovstvo v filmu. Pri obravnavanju te snovi je vsebinsko tehtno in metodološko domiselno združil proučevanje književnosti in filma ter ugotavljal značilnosti in posebnosti dveh umetnostnih panog. O slovenski filmski zgodovini je prispeval vrsto študij in člankov ter dve samostojni publikaciji: Karol Grossmann (1985, 1995) in Panorama slovenskega filma (1996). Ob množici delnih študij naj omenjam samo tiste, ki zadevajo Kranj in Gorenjsko: Kranj skozi filmsko kamero do 9. maja 1945, Povojni Kranj v dokumentarnem filmu, Gorenjci v filmskem arhivu idr. Ob tem ne smemo pozabiti, da je vpeljal filmsko vzgojo v šolski pouk že daljnega leta 1963 in v ta namen napisal skripta Filmski ABC (v sodelovanju s F. Pibernikom), pomožni učbenik Film in šola, zlasti pomembna pa sta priročnika Pot v filmski svet (1968) in Vrednotenje filma (1994).

Uveljavil se je tudi kot kritik literarnovednih del, kot pisec leksikalnih gesel in zlasti zanimiva sta dva panoramska pregleda književnosti in literarnozgodovinskih del, zvezanih s Kranjem: Kranj in slovenska beseda (1970) in Povojna literarna podoba Kranja (1990, oboje objavljeno v Kranjskem zborniku).

Poklicno je vse svoje življenje posvetil pedagoškemu delu in pedagoški stroki. Bil je odličen pedagog, mentor in svetovalec. Mnogim generacijam dijakov Tehniške tekstilne šole v Kranju bo ostal v prijaznem spominu kot profesor slovenščine, v anale te šole pa se je zapisal tudi kot vzoren pomočnik ravnatelja in ravnatelj. Svoje pedagoške izkušnje je uspešno uveljavljal kot svetovalec na Zavodu RS za šolstvo in v zadnjem delu svojega službovanja je kot glavni urednik Šolskih razgledov pomembno vplival na sistematično obveščenost slovenskega učiteljstva o strokovnih in vzgojnih problemih ter novostih na pedagoškem področju.