Na ladjo

Finci so se na ladjo odpravili s škatlami alkohola.

Potem ko smo že prejšnji dan v izogib gneči pred vkrcanjem poskrbeli za »vnovčenje« naših preko interneta naročenih vozovnic in rezervacij za trajekt Tallinn – Stockholm, smo se uradno poslovili od simpatične estonske prestolnice in še zadnjo noč zlezli v šotore na tleh nekdanje vzhodne Evrope. Mimogrede je vetrovno vreme opravilo svoje in naš mali rezervni šotor predelalo do te mere (zvite palice, potrgani šivi), da smo se lahko samo še poslovili od njega, sem si tistega jutra pred odhodom zaželel eno temeljito očiščevalno. Potem ko sem opazil nekaj ljudi, ki so z brisačami na ramah in šamponi v rokah prihajali iz bližnjega napol poslovnega objekta, sem tudi sam zgrabil priložnost za tuš. Receptorka mi je za tamkajšnje razmere pobrala visokih 40 kron (2,5 evra), si pa kljub skupinskim tušem zato dobil ključ za garderobno omarico in možnost obiska savne. Več, prijazna gospodična je za pozabljivce, pod pultom imela na voljo tudi plastenko šampona. In to šampona »di marca« kot bi rekli Italijani.

Poslovili smo se od našega jadralnega centra in se odpeljali v pristanišče. Pri zapravljanju zadnjih estonskih kron nam je prav prišel veliki market v pristanišču. Ko smo pokukali še v veliki diskont pijač, smo skorajda doživeli krajši jezikovni tečaj finščine. Finci so na veliko tovorili zaboje piva, vodke, viskija, skratka raznovrstnih artiklov na temo »zadane«. Glede na to, da smo opazili kar nekaj družin s starimi starši, smo ugotovili, da Finci lahko čez v Helsinke pripeljejo toliko in toliko alkohola na osebo. Zatorej kakšna 80-letna babica še kako prav pride. Tudi mi smo si nabavili še zadnje tekoče spominke iz Estonije, prav vsi po vrsti pa smo se navdušili nad pivom Rock, ki nam je bil tako po imenu kot po črno-srebrni embalaži pisan na kožo.